Pred nekaj dnevi sem v prilogi časopisa Delo prebral zapis novinarja, da še vedno ne more priti z električnim vozilom iz Ljubljane do Kopra in nazaj brez vmesnega postanka na hitri polnilni postaji. Tehnični podatki za Zoe so znani, ocenjen domet v zimskih razmerah pa 250 kilometrov za 40 kWh baterijo. Najboljša izkušnja je lastna izkušnja, zato smo preverili terorijo v praksi in se odpeljali do Kopra.
Teoretično ne bi smelo biti problema, saj je razdalja ocenjena na 210 kilometrov in po potovalnem računalniku bi na koncu ostalo energije še za 52 kilometrov.
Ocenjen doseg baterije je bil v Ljubljani 262 km. Vreme hladno 0 stopinj, megleno in vlažno. Še en faktor, ki v praksi zniža domet električnih vozil. Temperaturo v kabini nastavljena na 20 stopinj. Sam način vožnje pa na ECO način. Omenjen način sem med vožnjo tudi izklapljal, saj tak način preveč omeji moč motorja in se hitrost v klanec zniža. Delno sem uporabil tempomat, saj je promet gost in občasno tudi onemogoča uporabo tempomata.
Povprečna hitrost, ki sem jo želel imeti je bila med 95-100 km/h.
Vreme se je spreminjalo od megle do sonca in tudi nekaj kapelj se je našlo po poti. Se pravi pestre zimske razmere, samo cestišče pa je bilo suho z nekaj izjemami, saj se je ponekod topil sneg ob avtocesti.
Na tej poti velja, da za električna vozila predstavljata izziv dva klanca; klanec po Vrhniki in v nazaj grede, klanecmed Kopromin Kozino. Premagovanje višinske razlike vzame precej električne energije.
Prvo presenečenje je izračun potovalnega računalnika v Kopru. Porabljeno je bilo 15 kWh za 104,9 km. Zadnji spust je pripomogel k zelo ugodni statistiki. Po kratkem odmoru v Kopru je bil čas za vrnitev. Prvi izziv predstavlja vzpon do Kozine. Koliko se nam je zmanjšal domet, se vidi iz priložene fotografije. Domet 111 kilometrov, preostanek 19 kWh. Hiter padec iz ocenjenega dometa 177 kilometrov. Vendar problema ni bilo, v Ljubljano smo prišli z rezervo 7 kWh in ocenjenim dometom 40 kilometrov. Zimski domet je realnih 250 kilometrov po avtocesti pri hitrosti 95-100 km/h.
Zaključek
Zimski izlet na kavo iz Ljubljane v Koper je možen tudi z vrnitvijo brez vmesnega polnjenja. Poleti se bo domet še povečal zaradi višjih temperatur. Pred časom je Janez Zbačnik zapisal »Po prvo pomoč za električna vozila na Petrol/OMV«. Zapis postaja s tehnološkim razvojem električnih vozil čedalje bolj aktualen. Še zadnja fotografija iz poti je nastala pred Mercator Centrom v Šiški. Hitra polnitev je sicer brezplačna, vendar pa se običajno uporabniki električnih vozil v vmesnem času ustavimo tudi v trgovini, lokalih, restavracijah, … Torej pridemo do rešitve, ki je dobra za obe strani.
Nekaj dni sem bil uporabnik e-golfa zadnje generacije. Moji pozitivni vtisi: Motor 100kW je ravno dovolj močan za družinski avto. Pospeški, kar dobri. Navdušen sem bil nad rekuperacijo ima namreč štiri pozicije. Ročico menjalnika premikate levo ali desno za spreminjanje moči. Zelo lepo avto jadra pri izklopljeni rekuperaciji. Pohvalim tudi gume in aerodinamiko.
Ves čas testa sem imel vklopljeno toplotno črpalko na 22 do 23 stopinj. Poraba se je gibala 19 kW po avtocesti normalno hitro 130 km/h več ali manj. Po regionalnih cestah bolj varčno 14 kW. Odšel sem namreč iz Vipave v Pulj brez postanka. Zelo dobro deluje tudi radarski tempomat »stop and go«. Tempomat ni primeren za regionalne ceste, ker prehitro pospeši na nastavljeno hitrost, ko izgubi v križišču avtomobil pred seboj. Sicer imamo lahko nastavljeno najvišjo hitrost in razdaljo do vozila pred sabo.
Malo kritike na koncu. Prikazovalniki so sicer dobri, vendar prikazujejo na več mestih iste parametre. Ogromno je tudi nepotrebnih podatkov, ki zvedavega voznika »spravijo v jarek«. Nima podatka v odstotkih za napolnjenost baterije. Ko sem odšel do Pulja, sem imel domet 250 km. Po 10 kilometrih klanca na vrhu Rebrnic (Vipava – Razdrto) mi je avto zatežil, da ne pridem na cilj, ter naj obiščem polnilno mesto. Prikazovalnik preostalih kilometrov deluje sicer dobro.
Polnjenje na šuko v dežju ne deluje niti pod razno, treba je dvigniti kabel od tal? Na Mennekes deluje tudi v dežju! Med polnjenjem gretje ali hlajenje ne deluje razen na DC hitri polnilnici. Imel bi tak avto, vendar ne za več kot 40 tisoč €.
Malokdo mi verjame, da lahko s svojim avtom pridem dlje kot do Celja. Od leta 2015 sem lastnik električnega vozila Renault Zoe, katerega domet znaša do 130 km, oz. nekoliko manj z vožnjo po avtocesti. Tako se na poti do Ljubljane res ustavim v Celju in si vzamem nekaj časa, da svojo baterijo dopolnim. Že nergajo ljudje, češ kakšna potrata časa! Kam pa hočeš potovati s takšnim avtom? V Hamburg, jim odgovorim.
Kot zaposlena fotografinja na križarki, ki to poletje pljuje po severu Evrope, se moja hčer vsak konec tedna ustavi v pristanišču v Hamburgu. Z ženo se odločiva, da jo bova obiskala in si ob tem ogledala še delček našega kontinenta. Zakaj pa ne, zdaj ko vozimo na elektriko? Pa je pot pokrita s polnilnicami za električne avte? Svojo pot si izračunam na naslednji spletni strani:
https://www.goingelectric.de/stromtankstellen/routenplaner/
Na poti me spremlja pravo malo morje polnilnic.
Ko vtipkam relacijo Ptuj-Hamburg, mi zemljevid razkrije pravo morje polnilnic v radiju 15 km od avtoceste, ki povezuje ta dva kraja. Razdalja med njima znaša 1197 km. Dodam še vmesno točko Düsseldorf (kjer imamo sorodnike) in dolžina moje poti zraste na 1438 km. Stran ponuja dodatne možnosti iskanja, kjer lahko specificiram tip svojega priključka, ponudnika in iskanje tudi omejim na zgolj brezplačne polnilnice.
Polnjenje na polnilnicah ob nemških avtocestah je praviloma brezplačno. Gneče ni in po navadi so v dobrem stanju – izmed petdeset polnjenj (ki sem jih opravil na tem 3500 km dolgem potovanju) je bila zgolj ena polnilnica zasedena, dve pa nista delovali. V tem primeru je treba poiskati naslednjo polnilnico, ki po navadi ne stoji daleč od bencinske. So pa to mestne polnilnice (po navadi AC 22-kilovatne), na katerih polnjenje terja več časa (za moj tip avta 50 minut). Polnilnice ob avtocestah so večinoma kombiniranega tipa (AC 43 kW/Chademo 50 kW/Combo 50 kW) tako da baterijo napolnijo enkrat hitreje (torej mojega avta v okoli 20-25 minutah). Gre tudi povedati, da čeprav za nemške avtoceste ne potrebujete vinjet, je potrebna t. i. ekološka nalepka za obisk večjih mest. Nabaviti jo je možno pri AMZS.
Polnilnice ob nemških avtocestah stojijo nekje na parkirišču bencinske črpalke.
kreneva na pot. S polno baterijo zjutraj zapustiva Ptuj – prvi postanek je čez približno 100 km. Ker je v Avstriji polnjenje na avtocestah plačljivo, pred Gradcem zavijeva dol – takoj zagledava hotel Ramadan. Hitra kombinirana brezplačna polnilnica (za moje potrebe: AC 43 kW) ob hotelu je prosta in lahko dostopna (na parkirišču je rampa, ampak je parkiranje do ene ure zastonj). Po dvajsetih minutah lahko kreneva dalje.15327|https://demssi.live/wp-content/uploads/2017/11/Hamburg04.jpg|fullČez 80 km: Zelo kratek postanek narediva v kraju Saint Mihael v Obersteiermarku. Polnilnica ima istega ponudnika in je istega tipa kot tista pri hotelu. Prav tako je brezplačna in lahko dostopna (stoji blizu izvoza).15332|https://demssi.live/wp-content/uploads/2017/11/Hamburg05.jpg|fullČez 60 km: Da bi našla naslednjo polnilnico, skreneva 9 km iz avtoceste. Tam stoji zraven občinske stavbe kraja Weißenbach bei Liezen (AC) 22-kilovatna polnilnica. V kraju Liezen, mimo katerega se peljeva, stoji ob trgovskem centru Eli kombinirana polnilnica, a je dostopna zgolj v delovnemu času trgovin. Ker sva torej prezgodnja, polniva v Weißenbachu, ki si ga takrat tudi ogledava (saj tokrat polnjenje vzame 50 minut). Alternativa bi bila polnjenje ob avtocesti po tarifi Smartricsa.15328|https://demssi.live/wp-content/uploads/2017/11/Hamburg06-1.jpg|fullČez 95 km: Zavijeva v Wels. V tem mestu z 60.000 prebivalci si privoščiva prvi daljši postanek. Polnilnico najdeva v centru, prazno. Polnjenje na kombiniranemu tipu (43 kW) je plačljivo, a ugodno – skorajda po polovični ceni ostalih ponudnikov. Na tip 2 (22 kW) se lahko priklopi brezplačno.Prečkava nemško mejo. Kot sem že povedal, je praviloma polnjenje na polnilnicah ob nemških avtocestah brezplačno. Njihov lastnik je podjetje Tank & Rast, katerih restavracije stojijo na večini nemških počivališč. Večinoma so proste, lahko dostopne in delujoče (razen v redkih primerih). Ker je mreža še v izgradnji, se zna zgoditi, da čeprav so vnesene v sistem, dejansko ne obratujejo (ali še niso bile aktivirane – dve polnilnici sta še bili ograjeni in pripravljeni za otvoritev – ali pa so odpovedale in še ni bila aktivirana servisna služba). V tem primeru je treba najti bližnjo polnilnico na prvem izvozu, saj vsak manjši kraj premore vsaj eno (po navadi tip 2), večji kraji pa več polnilnic.Občasno sva tako tudi zapustila avtocesto, z namenom, da si med polnjenjem ogledava okoliške kraje in njihove znamenitosti, kar je bil tudi smisel tega potovanja.
To je ena izmed tistih potovanj, kjer je bolj pomembna pot, kot je sam cilj. Po 1840 prevoženih kilometrih (z vsemi zavoji in ovinki), 25 polnilnicah, desetimi obiski krajev ter dveh prenočitvah, prispeva do oblačnega Hamburga. Vsako uro naju je avto prisilil, da sva naredila postanek, si na poti ogledala razne znamenitosti, ali pa si zgolj oddahnila in v miru zadihala. V Hamburgu stopiva na hčerino križarko in si ogledava njeno plavajoče delovno mesto. Nato si ogledava po Hamburg – mesto, posejano z (brezplačnimi) polnilnicami. Na sončno jutro se spet usedeva v avto in po preverjeni poti kreneva proti Ptuju. Še 1660 km (tokrat z manj nepotrebnih ovinkov), še 25 polnilnic. Domov se potnika vrneva po prevoženih 3500 kilometrih.
Še par nasvetov za morebitne lastnike električnih vozil, ki bi jih zaneslo po tej poti. Za vsak primer si je dobro priskrbeti nekatere kartice za nemške in avstrijske polnilnice. Čeprav je pot dobro pokrita s polnilnicami, ki so na voljo vsem, je dobro imeti pripravljene alternative, če bi bile vse te zasedene ali ne bi obratovale. Sam sem si priskrbel naslednje kartice: Smartrics (Avstrija), Tanke in Newmotion. Na koncu sem sicer potreboval zgolj Newmotion, in to enkrat v Hamburgu, ko je izbrana brezplačna polnilnica zahtevala prijavo s kartico.
Ker noben iskalnik polnilnic ni popoln, svetujem da iščete z večimi hkrati. Sam sem si zraven zgoraj omenjenega Routenplaner pomagal s https://www.plugshare.com/ in https://chargemap.com/map# Vse polnilnice niso vnesene v vse iskalnike, zato vam bo alterniranje pomagalo še posebej pri lokalnemu iskanju.
Naj se vam na potovanju preveč ne mudi. Priklopite avto in užijte kraj, v katerega vas bo zaneslo.
Poslovne poti me vodijo po vsej Evropi. Običajno uporabljam Nissan Leaf-a s 24 kWh baterijo. Tokrat sem se zaradi časovne stiske moral odločiti, da bom za pot na Nizozemsko vozil Teslo S. V treh dneh sem moral prevoziti 2.500 kilometrov. Edina časovna opcija je bila najem vozila. Kot sovoznik sem že spoznal nekatere možnosti vozila, kot voznik pa še ne.
Za razliko od običajnega planiranja poti sem se odločil, da se bom prepustil učinkovitosti vgrajenega navigacijskega sistema v vozilu. V navigacijo sem vnesel cilj in počakal nekaj sekund.
Prvi postanek po Ljubljani, Salzburg (Anif) in prvo polnjenje. Po ugotovitvi ali se vozilo polni na levi ali desni strani (mimogrede, leva stran je pravilna), sem vozilo priklopil na polnilno postajo.
Priklop, enostaven, en vtič in možnosti za zmoto ni. AC/DC je naziv glasbene skupine in uporabniku se ni treba ukvarjati z odločitvijo kaj je pravilno. V praksi pomeni 20 minutno hitro DC polnjenje dovolj energije za naslednjih 200 kilometrov. Pri Leaf-u uporabljam 14 RIFD kartic za običajno polnilno infrastrukturo. Za vsak primer sem jih vzel s seboj, nikoli se ne ve.
Nizozemska
Enostavnost polnjenja je poslovni model, ki ga ostali ponudniki polnilne infrastrukture ne omogočajo. Pametna polnilnica ne pomeni, da potrebujemo pametnega uporabnika, ampak preprosto uporabo. Očitno je to že sedaj možno in meni iz neznanega razloga ni uporabljeno pri drugih proizvajalcih. Vozilo se identificira s polnilno postajo, ne pa uporabnik s pomočjo telefona, kartice,…
Enako velja za obstoječe 50 kW polnilnice, ki imajo običajno tri kable zaradi treh različnih sistemov. Ob spoznanju preproste uporabe in precej hitrejšega polnjenja izgledajo te rešitve kot slaba šala, ki pa še vedno ostane realnost za večino uporabnikov električnih vozil.
Gneča v Anifu (Salzburg)
Zaključek
Dokler bodo obstajali različni sistemi polnjenja, kup različnih kartic za identifikacijo, si preboja na tem področju e-mobilnosti ne moremo obetati, oziroma lahko rečemo, da bo bolj počasen. Druga možnost pa je kopiranje uspešnega poslovnega modela še na področje povprečnega voznega parka električnih vozil. Odgovor se skriva v preprostosti uporabe in hitrosti polnjenja. Seveda pa obstaja tudi tretja možnost, Tesla III po dostopni ceni.
Tudi letos sem obiskal eMove 360° in kot je običaj od leta 2015 naprej, z električnim vozilom.
Napredek na področju e-mobilnosti gre bliskovito naprej in prišel je čas, ko sem za pot uporabil e-Golfa z novejšo 35 kWh baterijo. Na poti od Ljubljane do Münchna je čedalje več hitrih polnilnih mest in sicer vsaj 17 hitrih polnih postaj, ki imajo lokacijo v bližini avtoceste. Za postanek za polnjenje si tako lahko izberemo bolj atraktivno mesto. Gostilna v Altenmarktu, trgovina Lidl ali Aldi, Smatrics, Petrol, Kelag,… Če imam možnost izbire, si vedno izberem meni boljšo opcijo. Postanek pri Altenmarktu je bil prava izbira. Odmor za kosilo in v 40 minutah je bil e-Golf pripravljen za nadaljnjo pot. Vse kar sem včasih redno uporabljal, Petrol, Kelag, Smatrics,… je postalo le še spomin na druge čase.
Glede dometa e-Golfa sem bil sprva sicer skeptičen, vendar me je s povprečjem porabe 12,1 kWh za 420 kilometrov prepričal. Tudi zgolj en postanek na poti, je sprejemljiv. Morda bi bilo drugače v slabših vremenskih razmerah, vendar ob takšnem številu hitrih polnilnih mest ni problema.
Na sejmu so primerno uredili tudi parkirišče s polnilnimi postajami za električna vozila. Urejeno in pregledno.
Razstavljavci so ideje in novosti predstavljali v dveh dvoranah, kar je manj kot v preteklih letih. Precej kitajskih podjetij, pohvalni slovenski prostor. Vendar nekako brez pridiha nove svežine in novih rešitev. Kljub temu pa je bila obiskanost dobra, kar kaže na porast zanimanja za električna vozila ter pripadajočo infrastrukturo.
Novost so močnejše polnilnice, ki omogočajo vodno hlajenje kabla in ročke, primerno za moči 100 kW. Prikazane so bile tudi polnilne postaje z močjo do 350 kW. Lahko smo lahko videli, da je prihodnost v majhnih polnilnicah z ločenim in manj opaznim energetskim delom (podobno kot pri Tesla Superchargerjih).
Zasebna in poslovna potovanja nas vodijo po različnih evropskih državah. Naključje je hotelo, da me je pot vodila preko Madžarske do Slovaške. Če pogledamo zemljevid in stopnjo razvitosti, je Madžarska s polnilnimi postajami precej slabše razvita kakor Slovenija. Razen v okolici Budimpešte, so hitre polnilne postaje redke.
Spletni naslovi, ki jih uporabljam za izračun poti so različni, vendar po aktualnosti informacij iz različnih virov, sem se odločil za: https://chargemap.com/map.
Dolžina poti 463 kilometrov je pomenila tudi dodatek v času, ki pomeni hitro ter pa občasno tudi manj hitro polnjenje. Optimizacija poti s postanki na hitrih polnilnicah je ključna. Zaradi hitrosti polnitve je včasih 13 minutni postanek na hitri polnilnici bolj optimalna rešitev kot 30 minutni. Upoštevati pa je potrebno tudi, da sem se na pot odpravili z Nissan Leafom, ki ima 24 kWh, kar pa pomeni več postankov na polnilnih postajah.
Celotna pot
Madžarska mesto Savar, DC Chademo kombinacija
Tepanje 50 kW polnjenje
Prvi postanek sem naredil po 97 kilometrih na hitri polnilni postaji Tepanje II. Gneča. Počakati sem moral 5 minut, da je hitro polnitev končal naš sosed z električnim vozilom BMW i3. Dopolnili sem manjkajočo energijo do zadnjega postanka v Sloveniji, ki je bil po prevoženih 62 kilometrih v Grabonošah.
Vreme na poti je bilo malce neugodno za električna vozila. 12 stopinj, občasen dež, … vse to v praksi zniža domet vozila za približno 5 procentov. Hitrost vožnje 100 km/h. Po mojem mnenju je to hitrost, optimalna za avtoceste, glede na domet vozila in porabo časa na polnilnih postajah.
Grabonoša
Postanek v Grabonošah, 22 minut ter račun za polnitev, 22 minut* 0,20€=4,40 €. Upravljalec polnilnih postaj nujno potrebuje konkurenco, sicer ob teh cenah ne bo razmaha električnih vozil.
Kritika je namenjena tudi kvaliteti talne označbe polnilnega mesta, barva odstopa.
Naslednji postanek je bil po 90 kilometrih na Madžarskem v kraju po imenu Zalaegerszeg. Hitra polnilna postaja v centru mesta je idealna. Brez prijave, brez problemov, v okolici polno zanimivosti, edino neznanje madžarščine predstavlja problem. Namig, »Google translate« na pametnem telefonu reši tudi takšne probleme. Zaradi hladnega in deževnega vremena sem se odločili, da je naslednji postanek po 93 kilometrih v mestu Sarvar. Polnilna postaja je sicer Type2, vendar obstaja rešitev tudi za takšno polnilno postajo. Prenosni 10 kW Chademo polnilec. Namesto dveh ur sem postanek skrajšal na 30 minut. Čisto nova perspektiva.
Naslednji postanek, po 50 kilometrih v mestu Töltéstava kot odmor za kosilo, zato ni bilo treba iskati hitre polnilne postaje, ampak sem ponovno uporabil prenosno Chademo polnilno postajo. Postajališče je sicer počivališče za voznike tovornjakov. Zanimivo je to, da ima polnilno postajo, hrana je dobra in tudi cene so ugodne.
To je bil tudi zadnji postanek na poti do Slovaške. Vreme na poti ni bilo najbolj ugodno, vendar se je to poznalo v malo večji povprečni porabi 12,8 kW na 100 kilometrov. Zanimivo, naslednji dan so se temperature dvignile na 23 stopinj in povprečna poraba na poti skozi Madžarsko proti Sloveniji se je znašala 11,8 kW na 100 kilometrov.
Danes je treba v deželah z slabše razvito infrastrukturo imeti s seboj tudi rešitve, ki nam omogočajo pospešeno polnjenje tudi na polnilnih postajah, ki nam tega ne omogočajo. Podobno velja tudi pri polnilnih postajah, ki s cenovno politiko odvračajo potnika z električnim vozilom, da uporabi njihovo polnilno infrastrukturo.
Odšel v Ljubljano dopolnil tam na 100 %. Izpred Križank smo se odpeljali čez Krim (makadam) Rakitno do Cerknice in naprej do Postojne. Tam kosilo v Restavraciji zraven vhoda v postojnsko jamo. Po kosilu smo imeli še igro s pijanimi očali. Slalom peš med količki z žogico. Bilo je pestro. Nato nadaljevali po Čičariji do Hrvaške. Med etapo sem skočil na obisk k sorodnikom v Slum. Po časovni etapi odpeljali čez prehod Rakitovec proti Kopru. Parkirali v centru in odšli na plažo.
Tam smo klepetali jaz z Draganom Buličem( ki je živ) in Jernejem Venetom.
Da ne govorimo o pijačah in cateringu, njami njami rebrca kalamari itd. No na koncu šampanjec in torta. Nekdo je praznoval rojstni dan. Ta je tudi zmagal, ker je bil zadnji in dobil velik pokal. Drugi smo dobili makete fičkov. Brez polnjenja med Rallyem odšel domov. No, ker baterija ni in ni hotela biti prazna še do Nove Gorice 340 km brez polnjenj.
No moram omenit moje stroške za udeležbo, dobil majico in zaslužil 5 centov. Na kratko hrana in pijača zastonj, da o elektriki ne govorimo. Organizatorju vsa čast.
Naša srečanja so nastala iz potrebe po druženju isto mislečih ljudi. Vsekakor to ni omejeno zgolj na področje Slovenije. Tako je že prvo je postalo mednarodno, na tretjem pa smo se srečali ljubitelji z elektriko gnanih vozil iz Avstrije, Nemčije, Slovaške, Hrvaške in seveda Slovenije. Skupaj se je prijavilo 47 oseb, med potjo pa se nam je na različnih koncih pridružilo vsaj še 10 vozil.
Zbor v Sinji Gorici pri gasilskem domu je bil dogovorjen že pred požarom v podjetju Kemis. Prostora za zbor nismo zamenjali, ker so gasilci zagotovili, da je območje varno.
Že zjutraj pred osmo uro smo s pomočjo slovaških kolegov postavili prenosno 20 kW DC Chademo/CCS polnilnico. V naslednjih uri so se izmenjala vsa vozila s Chademo vmesnikom. Prenosna polnilna infrastruktura je nekaj, kar bo treba zagotoviti na vseh naših srečanjih. V kolono za odhod po krožni poti smo se postavili pred podjetjem Kemis. Simbolično dejanje, na eni strani ekološka katastrofa, na drugi strani pa vozila z ničelno emisijo. Sam prizor nepregledne kolone različnih električnih vozil z vseh koncev je tudi pogled v prihodnost, v čistejše oblike transporta.
Bevke
Pivovarna
Vrhnika
100 % električno vozilo
Odhod iz Bevk
Intervju
Na poti po barju nas je spremljala televizijska ekipa, ki je pripravljala prispevek za večerno informativno oddajo. Z nekaterimi našimi člani so opravili intervjuje na temo e-mobilnosti, povprašali so nas o naših dosedanjih izkušnjah, poteh, vzrokih za nakup električnega avtomobila.
Prvi postanek smo naredili v Bevkah, kjer smo s pomočjo prijaznega domačina Milana Selana ponovili zgodovino Ljubljanskega barja. Odhod proti Pristavi v tišini, saj drugače kot tako z električnimi vozili ne gre.
Na Pristavi smo se ustavili, pomalicali, napolnili vozila in poklepetali. Na obrazih udeležencev je bilo, kljub slabemu vremenu, zaznati dobro voljo. Saj slabega vremena za dobre ljudi ni.
Postanek pred Pristavo I
Postanek pred Pristavo II
Ob naslednjem postanku smo si ogledali razstavo Moja Ljubljanica in pivovarno Human Fish. Na koncu pa še festival kave na Vrhniki. Zaradi velika števila udeležencev smo se razdelili na tri skupine. Zanimivost razstave Moja Ljubljanica je 5200 staro leseno kolo z osjo, ki priča o človeški potrebi za mobilnostjo. Razvoj se danes nadaljuje z e-mobilnostjo, kaj bo se prinesla prihodnost pa bomo še videli.
Po ogledih na Vrhniki smo vožnjo zaključili v Starm malnu, kjer smo ponovno vzpostavili hitro polnilno postajo. Samoiniciativnost članov pri zagotovitvi pogojev za hitro DC polnjenje je presenetila tudi gosta iz Slovaške. Nagovor organizatorja, podelitev nagrad in pohval, vse to je vplivalo na enotnost članstva. Za isto mizo smo se zbrali vsi od pionirjev e-mobilnosti do čisto novih uporabnikov električnih vozil. Družijo nas cilji, zapisani v poslanstvu društva. Poslanstvo je ozaveščati, izobraževati vzpodbujati in podpirati državljane in skupnosti na področju
e-mobilnosti.
Pogostitev v organizaciji Turističnega društva Blagajana Vrhnika je bila odlična. Debate in ideje o novih projektih so nas družile pozno v noč. Eden izmed predlogov, ki je prišel iz samega članstva, je organizacija 4. mednarodnega srečanja društva za električna vozila Slovenije DEVS. Lokacija pa naj ostane še skrivnost.
Vtisi udeležencev so tisto, kar ostane, zato so takšna srečanja vsako leto bolj obiskana.
Statistika
51 električnih vozil, ki so se udeležili srečanja, predstavlja 10 % vseh registriranih vozil v Sloveniji. Če primerjamo delež s klasičnimi vozili, bi se zbralo 100.000 vozil.
Po prijavnicah sodeč imamo udeleženci skupaj prevoženih 3.185.629 kilometrov, kar je 79.6 krat okoli zemlje po obsegu ekvatorja.
Začenjam zgodbo o vožnji na srečanje Smartov, ki ga je organiziral »Crazy Smart« v Špičniku na Štajerskem, oddaljenem 175 km od naše »baze«. Vsi, ki nas poznate, pa tudi tisti, ki nas ne, veste, da imamo električni avto z dometom preko 600 km in še dva z dometom okrog 300 km, če ravno ne pretiravaš s hitrostjo na svtocesti. Ta vozni park, ki ga nadgrajujeta še dve električni vozili z dometom do 200 km in en BMW i3, katerega domet je odvisen od teže noge na pedalu za plin, si deli 5 voznikov in voznic po sistemu, da vsak vzame tak avto, ki mu je najbolj primeren glede na dolžino poti in potreben prostor (osebe in tovor).
Tako že nekaj let nismo odvisni od polnilne infrastrukture, polnimo v glavnem doma iz 100 kWh »storage« sistema, ki se podnevi napolni iz fotovoltaike, pri daljših vožnjah pa v kempih, penzionih, gostilnah in hotelih, kjer prenočimo.
Pa se je naredilo, da sva se z Majo odločila, da greva na srečanje Smartov z našim novim »Powerpikijem«, da lastnikom Smartov pokaževa, kaj je možno iz avta narediti, ko njihov bencinski trovaljnik »spusti dušo«. Powerpiki je predvsem močan, končna hitrost je elektronsko omejena na 160 km/h, pospešek je skoraj neomejen, kar je še ostalo prostora, pa smo napolnili z baterijami in polnilci. 24 kWh mu omogoča domet od 150 do 240 km, odvisno od tega, ali ga vozimo kot »Powerpiki« ali pa samo kot »Piki«. Skupna moč polnilcev je 15 kW, kar pomeni, da lahko avto skoraj napolnimo v eni uri, zadnjih 25% polnjenja namreč poteka počasneje, da se ne obremenjuje preveč celic.
Smarti v Mariboru
Vendar pa je pri tej vožnji nastopil en dodaten faktor, ki ga pri nas nismo vajeni, to je dejstvo, da akcijski radij Powerpikija nikakor ni 350 km in da bo vmes treba polniti. Ker srečanje Smartov ni srečanje električnih vozil, na točkah postankov ni bilo predvidenih električnih priključkov. Ostanejo torej javne polnilnice, tisti kamen spotike med rezličnnimi dobavitelji, upravljalci in uporabniki.
Vožnja do Maribora je potekala dokaj hitro z enim 20 minutnim postankom na postajališču Lopata, kjer so Smartarji pili kavo, Powerpiki pa poleg tega še elektriko. V Maribor smo prispeli ob 11h s stanjem baterije 45%, žal pa na Lentu, kjer smo »bivakirali« ni druge polnilnice kot hotelska. Ta pa ni odprtega tipa, ampak je treba na recepciji dobiti kartico ob plačilu 5 EUR /uro. Tudi to bi človek plačal, pa sta bili rezervirani parkirišči zasedeni z dvema dizelskima terencema. Pa se nisem dal, poklical sem Tea Bunto, ki mi je poveedal za ne zelo oddaljeno polnilnico Zavoda zadihaj pri železniški postaji. Tam se je Powerpiki polnil dobre pol ure s tremi fazami in maksimalno močjo 9 kW in čerpav polnilnica na prvi pogled ne deluje zelo »fancy«, pa zato zares DELUJE in to brez kartic, ključev in podobne navlake. Treba je le poklicati določeno številko, pa se zadeva aktivira in te preko SMS celo obvesti, če bi kdo avto izklopil ali bi zmanjkalo elektrike.
edina res delujoča polnilnica
Treba je bilo iti dalje proti 25 km oddaljenemu Špičniku v goricah ob avstrijski meji, kazalec je kazal ohrabrujočih 68 %. Dan smo preživeli na turistični kmetiji na vrhu hriba zasajenega z vinogradi, uživali ob domačih jedeh in kramljali o problemih Smarta in nabavi rezervnih delov pri »zlatarju« (Autocommerce). Ker so me opozorili, da je Petrol začel zaračunavati tisti svoj minimalni prispevek 20 centov na minuto in mi je računica pokazala, da bom za polnjenje porabil 12 €, kar je bistveno več, kot pa bi porabil za bencin ali nafto, sem se odločil, da bom polnil izven avtoceste, na črpalki v Slovenski Bistrici, ki ima manjšo priključno moč in naj bi bila brezplačna. Do tja sva z Majo prispela z dobrimi 30 % SOC, samo kaj, ko me je polnilnica vztrajno zavračala. Dobro, da nisem imel pri roki kladiva, ker bi verjetno razbil ekranček, ki me je vljudno pozival, naj približam Petrolovo kartico, potem je »identificiral«, potem vklopil in sekundo zatem izklopil. Postopek sem na vse možne načine ponovil (n+1) krat in po 15 minutah obupal, ko me je ekranček obvestil, da moje kartice ne more več identificirati.
nedelujoča polnilnica na Tepanju
Tako sva pot nadaljevala na Tepanje, pa naj stane, kolikor pač stane, sva pa iz previdnosti znižala avtocestno hitrost iz 130 na 100 km/h. Ravno, ko sva prispela tja, mi je »baza« od doma javila, da je postaja pokvarjena in naj grem naprej do Lopate. Na srečo ni vse tako črno, kot izgleda na prvi pogled in čeprav je barvasta ograja obveščala, da nekaj ne štima, sem Powerpikija priključil in glej čudo – AC polnjenje je delovalo. Malo naju je zjezilo, da poleg tega, da plačujemo 20 centov na minuto, plačamo še stranišče, ki je sicer brezplačno za lastnike Petrolove kartice, ampak ne »električne« temveč samo »fosilne«. Da se tudi na stranišču vidi, kakšna je Petrolova ljubezen do obnovljivih virov
Poleg tega sem na črpališču srečal še Avstrijko, ki je potožila, da Petrolove kartice nima, zato za vsako polnjenje plača 10 €, kolikor stane kartica na črpalki (največ, kar lahko napolni je 20 kWh, ker nikoli ne pride s povsem praznim avtom!). Po eni uporabi je kartica »prazna«, zgodilo se ji je celo to, da je po pomoti polnjenje prekinila, za ponovni zagon pa je potrebovala novo kartico za 10 €. Očitno tako vzpodbujamo turizem ljudi, ki so pripravljeni priti k nam z bolj ekološkimi vozili. Nasploh ta sistem po minutah ne »pije vode«, to je približno tako, kot če bi bencin zaračunavali po minutah polnjenja pri tem, da bi enim spuščali gorivo po kapljicah, drugim z večjo odprtino v tanku pa s curkom.
SOC v Kranju.
Polnila sva le 20 minut, da sva SOC spravila na 52% in sklenila nadaljevati pot do Kamnika, kjer je polnilna postaja postavljena v bližini slaščičarne in pekarne, ki sta odprti tudi v soboto popoldan, stranišče pa je brezplačno. Ta del poti sva vozila »po pameti« , po avtocesti z dobrimi 100 km/h, po navadni pa toliko, da nisva ovirala drugih vozil. V Kamniku sva veselo priklopila, samo na žalost sta delali le dve fazi tako, da je avto polnil le enofazno s 3 kW. Kupila sva kruh in tortice ter nadaljevala pot proti domu z željo po postavljanju novih meja v dometu Powerpikija, na eno fazo sva v tem času pridobila le 1%. V Kranju je števec padel na 2%, Powerpiki pa je še veselo vozil, tudi stanje celic ni bilo zaskrbljujoče. Kakih 10 km pred domom je SOC padel na 0%, ampak to naju ni motilo, brez problemov sva zmogla tudi zadnjih 120 m višinske razlike do »baze«.
Tako sva tega dne 13.maja ugotovila vsaj nekaj dejstev:
Powerpiki pri pametni vožnji zmore preko 250 km ne da bi oviral promet ali vozil v senci tovornjakov, žal očitno ne vozim vedno »pametno«. Če bi, bi morda z Metronom že presegel prejšnje rekorde J
Junaki ste vsi tisti, ki se z avtomobili z dometom krajšim od poti tistega dne upate spustiti v rusko ruleto z javnimi polnilnicami
Vse te polnilnice s karticami in neko strašno »pametjo« so za nas uporabnike en navaden »bull…t« in stran metanje javnega denarja. Rabimo enostavne, poceni in DELUJOČE polnilnice, ki bodo pripomogle k širjenju električne mobilnosti, ne pa odvračale potencialnih kupcev elketričnih vozil od nakupa.
Če daš za javni denar kupljene polnilnice v upravljanje nekomu, ki živi od fosilnih goriv, je to tako, kot če bi dal čuvati ovce volkovom…
Najprej testiral polnjenje na šuko. Z prenosno doma narejeno postajo dosegel 6,6 kW (32A) polnjenja na eni fazi. Doseg vozila kazal 270 km. Nastavil števec na nulo ter se pripeljal 120 km po avtocesti do Vrhpolja a glede na prikaz preostalih km bi se lahko vrnil nazaj. Vendar sem imel namen testirat polnjenja in porabo. Večina po avtocesti brez ECO načina in klimo z normalno vožnjo. Iz Vrhpolja odšel v Novo Gorico in nazaj do Ajdovščine. Tam sem prav pogrešal polnjenje. Priklopil sem da vidim, če je to 22 kW. Pustil par minut in napolnil 3 kW/h. Energije je bilo še za 200 km
Nato odšel po avtocesti proti Strunjanu. Rebernice proti Razdrtemu so pobrale svoj davek. Vendar se je stvar proti Kopru normalizirala. Ko sem prispel v Strunjan je bil domet še vedno 75 km. Odšli z prijateljem do Izole napolnit nas s pivo in avto z elektriko. Na hitro spili pivo in odšli do avtomobila bil je 66% napolnjen in kazal 200 km dosega. Odpeljal prijatelja nazaj v Strunjan, ter odšel po avtocesti do Ajdovščine. Spet davek klanca v Razdrtem 90 km dosega. V Ajdovščini pa nazaj z regeneracijo 110 km. Priklopil avto na polnilno postajo. Jaz pa v pekarno po pizzo, ter na hitro pojedel. Avto se je ta čas napolnil na 180 km dosega.
Odpeljal avto nazaj čez Kalce. Zopet davek klanca domet padel na 120 km. Do Vrhnike pa zopet narasel na 130 km. Iz Vrhnike še 70 km. Ko sem vrnil vozilo je bilo še vedno energije za 75 km ali 32% baterije Skupna dolžina 450 km poraba pod 14 kW/h.
Plusi:
Udobna in lahkotna vožnja.
Doseg vozila realno 270 km.
Presenečeni nad polnjenjem.
Realni prikaz dosega vozila.
Zelo varčna klima.
Minusi:
Cviljenje in pihanje ventilatorja pri polnjenju.
Med vožnjo prisoten rahel pisk visoke frekvence tudi pri zaviranju.
V prtljažniku pri dvigu obloge se lahko urežete ob pločevino.
Končni vtis Pozitiven imel bi tak avto takoj. Ako bi bil rahlo cenejši.Zapisal
Marjan Božič
Upravljanje soglasja
Za zagotavljanje najboljših izkušenj uporabljamo piškotke, ki služijo shranjevanju in/ali dostopu do podatkov o napravi. Soglasje za te tehnologije nam bo omogočilo obdelavo podatkov, kot so vedenje pri brskanju ali edinstveni ID-ji, na tem spletnem mestu. Neprivolitev ali preklic privolitve lahko negativno vpliva na nekatere zmožnosti in funkcije.
Funkcionalni
Vedno omogočeni
Tehnična hramba ali dostop sta nujno potrebna za zakonit namen omogočanja uporabe določene storitve, ki jo naročnik ali uporabnik izrecno zahteva, ali izključno za namen prenosa sporočila prek elektronskega komunikacijskega omrežja.
Nastavitve
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistika
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno za anonimne statistične namene. Brez sodnega poziva, prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti s strani vašega ponudnika internetnih storitev ali dodatnih zapisov tretje osebe informacij, shranjenih ali pridobljenih samo za ta namen, običajno ni mogoče uporabiti za vašo identifikacijo.
Trženje
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za ustvarjanje uporabniških profilov za pošiljanje oglaševanja ali za sledenje uporabniku na spletnem mestu ali na več spletnih mestih za podobne trženjske namene.
