Na hladno sobotno jutro Žirovnica dočaka obleganje dolgoprogašev.

Domača salama, pogača in »štrudel« napovedo, da se iz dežele Kranjcev pomika trop bliskajočih jezdecev čez koroške Alpe v daljne dežele. Teslina polnilna mesta v Žirovnici so redko polno zasedena, kar opazi sosed Roman Bernard, ki se pripelje prijazno pozdravit DeMS-ovo karavano. Druščina iz različnih krajev si okranclja svoje konjičke, da bo mama Slovenija ponosna na svoje mladiče. Ura je hitro sedem, zato se čreda električnih vozil zapodi proti karavanškemu predoru z namenom podiranja rekorda:

Žirovnica–Liège imata razdaljo nekje okoli 1100 km, pač odvisno od tega, katero pot izbere navigacija, ob kateri uri in s kakšnimi zastoji. Starodobni bencinar ali dizel že pregovorno s tem nimata težav, saj z enim tankom oba prepeljeta takšno razdaljo brez vmesnega postanka in tudi brez odtakanja telesnih tekočin. No, z električnimi avti je to misija nemogoče. Vsaj takšno je javno mnenje. Pa poglejmo, ali jim bo morda uspelo vsaj v enem dnevu.

Čez hribe in ravnine v daljne kraje

Start s stoodstotno napolnjeno baterijo iz Žirovnice vsaj v teoriji pomeni, da prevozi tudi najmanjša Teslina LFP-baterija z 58 kWh Avstrijo brez postanka. Če je nekoč turska avtocesta imela pozitiven prizvok, ga je s svojimi delovnimi zaporami do danes že izgubila. K temu pripomorejo še pogoste omejitve in neusmiljeni radarski sistemi, ki so prometne tokove upočasnili do te mere, da stalno gledaš na števec in zaviraš. Naša četica e-pionirjev naleti v solnograškem Bischofshofnu na prvi resen zastoj.

Iznajdljivi se v zadnjem trenutku uspešno prebijejo po stranskih poteh mimo, kakšen med njimi se celo vrne nazaj na avtocesto, manj pozorni obtičijo za slabo uro na razdalji nekaj km. Kakorkoli, nihče povsem brez prvih prask ne prispe do nemške meje. In ta je šele uvod v potovalno izkušnjo.

Prve postanke za dopolnjevanje baterij večina opravi na enem od več polnilnih postajališč v bližini bavarskega Kimskega jezera (Chiemsee). To je Slovencem znano po krstu karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja in spominskem obeležju na otoku. Čeprav se je družno na pot podalo sedem vozil, se le še redki srečajo na teh polnilnih mestih. Promet terja svoj davek, udeleženi avtomobili so različni, torej z drugačnimi baterijami in vsakemu sproti njegova navigacija računa idealna mesta za postanke.

Pot proti bavarski prestolnici pokaže drugo veliko oviro, sobotna dopoldanska gneča povsem ohromi promet. Ker so vsi udeleženci prek Googlovih zemljevidov vnesli prikazovanje svojega trenutnega položaja za druge udeležence, je videti, kot bi vsak imel svoj cilj, tako razpršene so poti. Nekateri v koloni po severni, drugi po južni strani mesta, tretji kar čez podeželske ceste ali pa celo kar direkt v gneči čez samo mestno središče. Od Ulma dalje je tako vsak zase, razlike med njimi pa so že prek ure oziroma sto in več km narazen.

Supercharger ali Ionity?

Avtomobili proizvajalca Tesle imajo prioritetno v navigaciji uporabo Teslinih superchargerjev, ki izračunava s tem idealne lokacije in časovne intervale postankov. So pa cene energije na superchargerjih, čeprav so večinoma cenejše od konkurence, različne po državah, včasih tudi med posameznimi polnilnimi parki zaradi zasedenosti. V Nemčiji je polnilna mreža Ionity lahko pogojno cenejša, če si seveda njen naročnik oziroma s plačilom mesečne naročnine.

Tako se nekateri vozniki odločijo uporabiti Ionity na nekaterih mestih, kar jim načeloma lahko olajša kakšno sivo liso med razporeditvijo Teslinih superchargerjev. Žal pa se izkaže, da je iskanje, priklapljanje in štartanje aplikacije Ionity ter neoptimalno temperaturno kondicioniranje baterije zamudnejše od Teslinega sistema plug & charge. V povprečju se lahko zamudiš s tem postopkom tudi do pet minut dlje, kar pa se na dolgi poti z veliko postanki precej nabere.

Bogokletno za ljubitelje fosilnih hlapov, da bi se človek ustavil na vsakih 200 km. No, malce starejši si želimo večkrat pretegniti noge, opraviti malo potrebo, za kaj več pa tako ni časa. Še največji problem predstavlja med temi kratkimi postanki prehranjevanje. Med postankom žal ni moč v miru pojesti niti fast fooda, najbolje, da ga vzameš kar s seboj v avto, kot to očitno naredijo tudi fosilni dirkači brez postankov na drive-in lokacijah.

Pozno popoldan se druščina že tako razleti po celi zahodni Nemčiji, da postane vsem jasno, da bodo razlike na cilju ogromne. Večina je vmes tudi obupala nad polnilnicami Ionity, ker jim je pobralo preveč časa in napora s kalkuliranjem. Bolje so jo odnesli tisti, ki so se držali mreže superchargerjev, kot je narekovala navigacija v avtu. Preostalih ponudnikov verjetno ni uporabil nihče, saj zaradi slabe pokritosti in neenotnega sistema plug & charge res niso uporabni za tranzitne poti.

Na cilju v Liègeu

Hitrosti so bile zelo različne na posameznih odsekih zaradi prometa in načina vožnje udeleženih voznikov. Tisti s težjo nogo so pogosteje leteli tudi prek 200 km/h, seveda, kjer je to bilo dovoljeno in je tok prometa to dopuščal. Drugi so umirjeno vozili večji del s tempomatom na 130 km/h.

Na cilju v belgijskem Liègeu po približno 1100 km se je izkazalo, da so se časi gibali med 11 ur in pol in 14 ur in pol. Tisti, ki je kdaj prevozil tako razdaljo, bo vedel, da je takšen čas povsem primerljiv s potovalnimi časi z benz/dizel motorji ob podobnem prometu. Postanki omogočijo voznikom zbrano vožnjo, zato 5–15-minutni niso izguba potovalnega časa. Prevožena razdalja je terjala različno število postankov, nekje med pet in osem. Druščina se je končno zbrala do 22. ure, večinoma v istem gostišču, kjer je izgubljene atome moči takoj nadomestila z belgijskimi pivi.

Sint-Truiden v svetlobnem nočnem spektaklu

Nedelja se je prebudila v čudovit, topel februarski dan. Dopoldan je minil ob ogledu bruseljske znamenitosti Atomium, s ponazoritvijo gibanja atomov skozi svetlobne efekte. Čas je kar skopnel, komajda se je našel trenutek za degustacijo značilnih vafljev. Kolona električnih žrebcev se je iz lahkotnega galopa skozi podeželsko ravnico spustila v pasaž. Atraktivno opremljeno čredo slovenskih zastavic je predse spustila čakajoča nepregledna kolona, pretežno domačih žrebcev. Lipicanci iz daljne dežele so povzročili pravo atrakcijo z vožnjo po Sint-Truidnu do dronskega letališča, kjer se je odvijal svetlobni spektakel. Vseh devet slovenskih vozil je namreč sodelovalo pri svetovnem rekordu sinhronizirane avtomobilske svetlobne predstave.

Slovenska mobilna pivnica v Teslinem X-u je še dodatno poskrbela za mednarodno dobro voljo na letališki pisti. Organizator Simon Pollock iz Velike Britanije je skupaj z belgijskim Teslaklubom razporedil prek tisoč avtomobilov.

Simon Pollockorganizator

V mraku je nato sledil svetlobni spektakel s 1150 Teslinimi vozili in nočno nebo nad njimi je popestrilo še 150 barvitih dronov. Skupaj so pričarali čudovito svetlobno kuliso. Dolga pot udeležencev je bila poplačana, z njimi je uživalo v dogodku še nekaj tisoč gledalcev za letališko ograjo. Ogled videoposnetka lahko vsaj delno nadomesti izpuščen spektakel tistim, ki so dogodek zamudili.

Lokalni organizatorji so bili nad ekipo DeMS-a, sodeč po aplavzih, najbolj navdušeni. Ukradla je pozornost celo peščici prisotnih novih modelov Y in Cybertruckov, verjetno pa je pripotovala tudi najdlje. Mobilni točilni pult sredi piste pa je čaral nasmehe celo zahtevnim Belgijcem, čeprav je bilo druženje ob njem zelo mednarodno. Večer se je zaključil v prenočišču, tokrat ob slovenskem pivu.

Ob rani uri se naslednje jutro na pot domov prvi podajo že pred 6. uro, zadnji pa so si vzeli čas za ogled Bruslja in Luxemburga. Med potjo je bil tako preizkušen tudi način kampiranja, ki se z ustrezno spalno podlogo za dve odrasli osebi odlično obnese v Modelu Y, kadar je voznik utrujen in želi varno ter bolj svež nadaljevati pot. Povratna smer je bila precej podobna, le da je nekaterim uspelo pot prevoziti hitreje in brez večje gneče po nemških in avstrijskih avtocestah do zaključka v Radovljici.

Boštjan Marolt

Naši videovtisi

Odlična družba in nepozabno potovanje do Belgije, polno smeha, navdušenja in sodelovanja. Pogovori o skupnih temah so se nizali brez konca – kljub pozni uri in utrujenosti smo vedno našli nekaj novega.

Sam dogodek? Naravnost osupljiv. Letališka steza, preplavljena z neštetimi električnimi vozili – prizor, ki ti vzame dih. V tistem trenutku se zaveš, da si del večje skupnosti, ki šele začenja svojo pot v prihodnost.

Poleg že pričakovanega sinhronega svetlobno-zvočnega spektakla sem prvič v živo doživel tudi predstavo z droni – nekaj resnično edinstvenega. In prvič sem bil del dogodka, kjer smo skupaj postavili nov svetovni rekord. A prepričan sem, da ne zadnjič.

Ignac

Kot novi član DeMS-a sem bil presenečen nad toplim sprejemom. Ekipa je bila res top, kar se je kazalo čez cel vikend. Žal sem prenočišče rezerviral drugod, kar je bil splet okoliščin in želja mojih sopotnikov na tej avanturi. Popravimo naslednjič.

Kot novega lastnika vozila Tesla mi je bila cela pot nova izkušnja in z vsakim km sem se učil kaj novega. S potjo so se mi ovrgli vsi miti in polresnice, ki sem jih poslušal v preteklosti glede daljšega potovanja z EV. Če izvzamem gnečo na cesti, je bilo potovanje v obe smeri fantastična izkušnja.

Ko vidiš tako množico Tesel na letališču, se šele zaveš, kakšen logistični in organizacijski podvig je bil ta dogodek. Res kapo dol vsem za izpeljavo. Spektakel je bil res čudovit in odlično izpeljan. Za kar nekaj odprtih ust pa so seveda poskrbeli tudi droni z njihovim vložkom. Res čudovito videti tak šov v živo in biti tudi sam del tega. Giga light show, kot je popravil Simon.

Ekipi pa še enkrat hvala za nepozabno izkušnjo, ogromno smeha in nova poznanstva.

Jurij

Med potjo smo bili v kontaktu ter si med seboj delili lokacije vozil za lažjo interakcijo. Potovanje 1200 km v eno smer je bilo lahkotno, večino poti je namreč prevozil avtopilot. Izjema je bila Nemčija, kjer je bilo treba bika držati za roge, saj so bile hitrosti višje od tistih, ki jih lahko pokrije avtopilot. Z izjemo okolice Münchna je bilo večino časa možno voziti med 160 ter 220 km/h. Naj spomnim, optimalna potovalna hitrost, upoštevajoč zračni upor ter hitrost polnjenja, je za Model Y, s katerim sem potoval sam, 160 km/h. Pogosto je bilo težko počakati na naslednji supercharger, saj je bil mehur bolj potreben postanka kot avto. Kar pa se je izkazalo kot izredno uporabno na poti, je planer Tesle. Ta opravi popolnoma vse potrebno za potovanje, voznik le sledi planiranim postankom. Ne potrebuje nobene kartice, pogodbe, aplikacije ali česarkoli tretjega. Kjer avto predvidi postanek, se le vtakne kabel v avto ter poišče bližnje sanitarije. Če planiran postanek ni po godu potniku, je alternativnih ogromno.

Na elektriko se v našem gospodinjstvu vozimo že deseto leto, a kljub temu sem bil osebno vseeno presenečen, ko sem se sprehajal po letališču med prihodom 1150 vozil ter se hipoma zavedel – zrak je svež ter čist kot v gorskih vasicah. Nobenega smradu, nobenega hrupa. Z veseljem stremim v prihodnost, ko bo tako tudi v domačih mestih ter vaseh, kar potrjuje več tujih lokacij, kjer je to že moč opaziti. Vsi indici so pozitivni namreč tudi v Evropi.

Za zaključek – vikend je minil prehitro, za kar se lahko zahvalim neštetim odličnim debatam, smehu ter preživetim trenutkom z družbo. Do naslednjič!

Matija

Sem mlada voznica in ta vikend sem prvič vozila Teslo. In sicer po nemških avtocestah, kar je bila prav tako nova izkušnja. Bilo je dolgo potovanje, ampak avto skoraj vse naredi sam in te pripelje na cilj po najhitrejši poti. V Belgiji smo uživali v nočnih svetlobnih efektih, se družili z dobrovoljnimi ljudmi ter si ogledali mestne zanimivosti prestolnice Evrope. Za mojo dušo pa je poskrbel obisk Royal Library of Belgium.

Veronika

O norem dogodku in super družbi vse tri dni sploh ne bom zgubljal besed, rajši bom nekaj povedal o polnjenju na poti. Odločil sem se namreč, da bom v Nemčiji, če se le da, polnil na polnilnicah Ionity, in sicer ne samo zaradi znižanja stroškov, ampak tudi, da še enkrat občutim razliko med slepim sledenjem predlogom avta in izzivom pri iskanju najbolj optimalnih postankov za polnjenje. V Nemčiji so sicer polnilnice Ionity včasih na avtocestnih počivališčih, kar je glede hitrosti in dolžine potovanja najbolj optimalno, drugič pa je treba avtocesto zapustiti, čakati pri semaforju in zaviti na Autohof. Včasih celo na isti lokaciji najdemo Ionity, Tesla supercharger in še kakšnega tretjega ponudnika.

Tako je bilo že pri prvem polnjenju na začetku Nemčije, kjer me je presenetila hitrost polnjenja. Novi tip polnilnic, kot jih pri Ionityju še nisem opazil, očitno ne upošteva omejitve standarda CCS, da je največji dovoljen tok 500 A, ampak gre tako kot Teslin supercharger kar čez to, saj se je polnjenje začelo z več kot 210 kW, drugače pa zaradi nizke napetosti pri prazni bateriji pri standardnih polnilnicah ne gre čez 185 kW. In povrh vsega je ravno na polnilnici, ki je omogočala moč čez 200 kW, označeno, da je »samo« 200-kilovatna.

Drugače se je dogajalo, da kakšna polnilnica sploh ni delala, zato se je bilo treba prestaviti na sosednjo (pozneje pa je tudi nedelujoča kar začela delati), drugič je takoj po aktivaciji prekinila polnjenje in se mi zahvalila, da sem napolnil 0 kWh, takoj v naslednjem poskusu je vse delalo normalno. Ali pa sem se po dveh neuspešnih poskusih prestavil na naslednjo. Enkrat sta bili dve polnilnici od štirih zasedeni, na drugih dveh pa ni delal zaslon, ampak mi je eno vseeno uspelo aktivirati in je polnjenje normalno steklo s polno hitrostjo, le na koncu ni bilo možno polnjenja ustaviti na polnilnici. Vse to ti jemlje dragocene minute, če tekmuješ z drugimi udeleženci, kdo bo prvi na cilju. Poleg tega aplikacija zahteva, da pri vsakem polnjenju trikrat pritisneš Naprej, nato gumb za začetek polnjenja, pa še dvakrat za plačilo s kartico. In tudi ko polnilnica začne polniti, mine kar nekaj sekund, da pride do končnih 500 A toka – pri superchargerju vse to tapkanje po telefonu odpade, pa še do maksimalne moči pride precej hitreje.

Dodatna težava je najti naslednjo primerno polnilnico. Iskanje neposredno v navigaciji v avtu je malo zoprno, saj poleg Ionity pokaže še vse polnilnice drugih ponudnikov, zato je bilo najbolje najprej najti polnilnico na zemljevidu v aplikaciji nekje ob avtocesti, po kateri sicer vodi avto ob izključenem iskanju vmesnih postankov za polnjenje, potem pa v avtu preveriti, koliko odstotkov baterije bo šlo za vožnjo do tja. In potem se je lahko izkazalo tudi, da bi bilo bolje iti po kaki drugi poti, ker na prvotni ni možnosti optimalnega polnjenja.

Na poti v Belgijo mi je uspelo začeti z dvema Ionityjema, kamor sem pripeljal z 8 in 5 % baterije, potem ni šlo brez superchargerja (7 %), sledil je še en Ionity (4 %), nazadnje pa še zadnje polnjenje na superchargerju v Nemčiji (prihod z 9 %) in v Belgiji (12 %). Ugotavljam, da mi je kar dobro uspevalo na polnilnice priti s čim bolj prazno baterijo, le na koncu sem »popustil«, ker smo se v Kerpnu malo predolgo zadržali.

Vožnjo nazaj iz Belgije sem začel s samo 70 % in izziv mi je v celoti uspel, saj sem tokrat polnil izključno na polnilnicah Ionity. Če je kazalo, da bo na polnilnici preveč napolnjena baterija, sem se potrudil voziti čim hitreje (več kot 222 km/h žal ne gre). Odstotki, s katerimi sem prišel na polnilnice: 6, 2, 2, 6, 26, 7, 11. Peta precej izstopa, to pa zaradi predolgega postanka na prejšnji polnilnici, saj si je bilo treba vzeti nekaj več časa za kosilo.

Kako se bom odločil na naslednjem potovanju, še ne vem. Kljub temu, da je bilo tokrat precej ročnega načrtovanja in kakšnih manjših težav, ima to zame še vedno nek poseben čar. Verjamem pa, da je marsikomu veliko bolj všeč, da v navigacijo vstavi končni cilj in sledi napotkom, ki mu jih da avto.

Matjaž

»A gremo v Belgijo na lightshow?« je nekdo predlagal. Ideja o tako dolgem potovanju se mi je zdela privlačna. Nova dogodivščina!

Moj mož nad idejo, da bi sama vozila tako daleč, ni bil preveč navdušen, saj ve, da me vožnja uspava, hkrati pa je ravno takrat potreboval avto. Treba je bilo najti drugo rešitev. Razmišljala sem, kaj bi, saj pri podiranju rekorda vsaka Tesla šteje. »Ja, nič. Jo bomo pa rentali,« sem si mislila.

In res, rezervirala sem prenočišče, najela Model 3 pri podjetju, ki izposoja samo Tesle, da ni bilo nevarnosti, da bi mi v zadnjem trenutku spremenili vrsto avtomobila, in začela odštevati tedne in dneve do odhoda.

Na pot sem se podala že zelo zgodaj, ob 4.30 zjutraj in se pridružila Matjažu v njegovi Tesli Y LR AWD. Z drugimi člani smo bili dogovorjeni na superchargerju v Žirovnici, kjer smo napolnili avte, nato pa se po kratkem klepetu in zajtrku iz sprednjega prtljažnika končno podali na pot. Ta je minila brez težav in brez čakanja na polnilna mesta. Večinoma sva se ustavljala na polnilnicah Ionity – delno zaradi cenovne ugodnosti, ki jo omogoča naročnina, delno pa zato, da Matjažu ni bilo preveč dolgočasno, saj ima za sabo že kar nekaj potovanj. Zame je bilo to prvo polnjenje na Ionity, saj sem doslej vedno polnila izključno na Teslinih superchargerjih. Zato je bila to zanimiva učna izkušnja in priložnost za primerjavo. Še bolj se mi je utrdilo prepričanje, kako enostavno in neopazno je polnjenje na Teslinih polnilnicah (za voznike Tesel, seveda). Polnjenje na Ionityju sicer ni bilo pretirano zapleteno, a vseeno je zahtevalo nekoliko več truda – od uporabe aplikacije in čakanja na potrditev plačila do občasnih težav s polnilnico, zaradi katerih se je bilo treba prestaviti na drugo. Seveda se je z vsem tem ukvarjal Matjaž.

Dodatno zabavo med vožnjo nam je omogočala aplikacija Google Maps, na kateri smo drug drugemu delili lokacijo, opazovali, po kateri poti se kdo vozi, in poskušali z boljšo strategijo, koga tudi prehiteti ali se s kom srečati na polnilnici.

Prednosti potovanja z električnim vozilom je veliko, zato bi omenila le tisto, ki se je morda kdo niti ne zaveda. In sicer, brez skrbi lahko piješ, kolikor želiš, saj veš, da se boš kmalu, v nekem razumnem času, vsaj na kratko ustavil. Ni treba trpeti žeje in skoraj dehidrirati, na cilju pa si posledično bolj svež in manj utrujen, kar je potrdil tudi Matjaž, ki je po več kot 12 urah vožnje rekel: »Jaz bi lahko še vozil.«

Vožnja je kar prehitro minila in prispeli smo v očarljiv družinski hotel, kjer so nas prijazno sprejeli, da smo se kaj hitro počutili kot doma. Vsak večer smo se dobili v hotelskem baru, kjer smo lahko klepetali dolgo v noč. Bar je deloval na zaupanje in sami smo si lahko postregli in tudi poračunali pijačo. Ekipa DeMS je res odlična družba – zanimivi, zabavni in odprti sogovorniki, s katerimi ni nikoli dolgčas in ki hitro priskočijo na pomoč, ko je treba. Nekatere člane sem sicer srečala prvič, a sem hitro dobila občutek, da se poznamo že dolgo.

Seveda pa celotno potovanje tudi ni potekalo čisto brez zapletov. Svojo najeto Teslo sem morala na dan dogodka prevzeti na letališču v Bruslju, približno 70 km od naše nastanitve. Fantje so me prijazno odpeljali in pospremili do zaprtega in zamreženega VIP-parkirišča, prevzem avta pa je potekal brezstično, samo preko aplikacije UFODrive.

Proti pričakovanjem je imela izposojena črna Tesla zaklenjen predal s PIN-om. Vsak, ki je kdaj poskušal zagnati lightshow po meri, ve, da je treba USB-ključek vstaviti v režo, ki je v predalu. Nenadoma sem se znašla pred veliko dilemo, kaj storiti, saj sem za sodelovanje na dogodku potrebovala odprt predal. Na agenciji za izposojo so bili izredno nekooperativni in nefleksibilni. Nikakor mi niso želeli izdati PIN-a, tudi, ko sem večkrat podrobno razložila situacijo, jim napisala uradno prošnjo in jim celo prilepila fotografijo njihove spletne strani, na kateri jasno piše, da so kartice za polnjenje v predalu. Niso popustili.

Bila sem kar malo obupana. Zdelo se mi je preveč stroškov in sitnosti (dvakratna vožnja do letališča za prevzem in vračilo) za to, da na koncu ne bom mogla sodelovati na dogodku. Konec koncev avta, razen za lightshow, sploh nisem potrebovala.

Takrat pa so mi na pomoč priskočili kolegi iz društva in s svojo iznajdljivostjo in spretnostjo usposobili Teslo za sodelovanje na lightshowu. Ne morete si zamisliti moje sreče. (Hvala, Žiga in Jurij.)

Takoj zatem smo se v dolgi koloni odpeljali proti vzletišču v Sint-Truidnu, kjer se je obetal svetlobni spektakel. Tam se je odprl čudovit razgled … morje Tesel, do kamor ti je segal pogled.

Kot skupina smo bili dobro opremljeni s slovenskimi zastavicami, nalepkami društva in tudi Blaževim tekočim zlatom, zato smo poželi veliko pozitivnega zanimanja s strani udeležencev in medijev.

Dogodek na letališču je bil veličasten in kar nekajkrat so se mi orosile oči. Koliko ljudi je prišlo z enim samim namenom: skupaj ustvariti nepozaben dogodek, se družiti z enako mislečimi ter hkrati sodelovati pri podiranju svetovnega rekorda v največjem glasbeno-svetlobnem Tesla spektaklu.

Presrečna in počaščena sem, da sem lahko sodelovala.

Saša

Ko smo v društvu sklenili, da se bomo udeležili gigantskega lightshowa v Belgiji, sem se znašel pred klasično moško dilemo: ali se podam na družinsko ekspedicijo za več dni ali pa postanem zgolj sopotnik, nekakšen avtocestni avtoštopar z električnim pridihom. Ker so bile ravno počitnice, je družina hitro pograbila idejo, da bi v Bruslju preživeli več dni, na povratku pa še skočili v Luksemburg – tisto minidržavico, ki je tako majhna, da bi jo lahko zložil v žep, če ne bi bila polna bančnih trezorjev.

Na pot z električno raketo

Dan pred odhodom preostale ekipe smo se na pot odpravili že ob 6. uri zjutraj – s Teslo s ta malo baterijo, ki je bila napolnjena do roba, kot da bi se pripravljala na maraton. Navigacija je obljubila, da bomo po 14 urah in 30 minutah prispeli v Bruselj, kar je zvenelo kot izziv za našo potrpežljivost in mehurje. Naša varčna Tesla Model 3, ki sicer elegantno srka okoli 14 kWh/100 km, je na poti do Nemčije začela požirati kar 20 kWh elektronov. Očitno ji absurdne avstrijske hitrostne omejitve – kjer te prisilijo, da voziš kot polž v klanec – in zimski mraz niso bili po godu.

Prvi postanek: biologija kliče

Že sredi avstrijskih hribov nas je poklicala narava, avto pa je trmasto vztrajal, da bo električno »malico« potreboval šele v Nemčiji. Po petnajstih minutah polnjenja je tesla zmagoslavno javila, da ima dovolj energije, da nas spravi mimo Münchna. A ženski del ekipe je imel drugačne načrte: tortice in kava v Burger Kingu so bile očitno pomembnejše od mojega urnika. Z dodatnimi 15 minutami postanka – ker kdo pa hiti, ko je na mizi sladkor? – smo nato končno švignili naprej in se mimo Münchna peljali kot raketa po skoraj prazni štiripasovnici. Delovni dan, pa nobene gneče – kje so vsi?!

Drugi postanek: pivo in preste v frunk

Naslednja postaja je bil Bauermarkt: menza, trgovina in ultrapoceni lokalno pivo, ki je hitro romalo v teslin frunk – skupaj z enim kilogramom tortic (ker očitno še nismo imeli dovolj sladkorja) in nekaj suhimi bavarskimi prestami, ki pa so, roko na srce, slabše od tistih iz Hoferja. Pot nas je nato vodila mimo Stuttgarta, kjer smo naleteli na zastoj. Teslina navigacija nas je po balkansko preusmerila na prvi izvoz in vzporedno cesto, kjer smo z 80 km/h elegantno drveli mimo stoječih avtov in izgubili le 10 minut. Kmalu po zastoju nas je prehitel VW Cabrio z odprto streho, jaz pa sem si mislil: »Glej ga, norca, ki pozimi vozi 150 km/h brez strehe!« Potem sem pogledal zunanjo temperaturo – 21 stopinj! – in si mislil: »Saj tip niti ni toliko neumen.«

Tretji postanek: Karlsruhe in vikend gneča

Mimo Karlsruheja smo polnili tretjič, ravno ko so vsi drveli proti vikendu. Kljub temu smo iz mesta odšli tekoče, s približno 80 km/h. Avto je napovedoval, da bo zadnje polnjenje v Luksemburgu, a kmalu je začel jamrati – in naši mehurji so se strinjali. Ustavili smo se v Zweibrücknu, kjer je desetminutno polnjenje stalo celo premoženje, saj je bil zraven Outlet Village, kjer so evri leteli hitreje kot tesla po Autobahnu. Pred tem sem še zgrešil izvoz in dve krožišči – po 800 km je človek že malo zmatran, za razliko od voznikov TDI-koret, ki zagotovo nikoli ne zgrešijo, preden ne izpraznijo tanka dino juica.

Četrti postanek: Luksemburg in ženska logika

Seveda se je »polnjenje« spet zavleklo zaradi ženskega dela ekipe – očitno je nakupovanje v outletu nujni del vsakega postanka. Nato smo po zaviti avtocesti prispeli v Kneževino Luksemburg, kjer ima Tesla polnilnice v kleti nakupovalnega centra. V 20 minutah smo napolnili avto in pobegnili, preden bi nas še kaj zamikalo. Takoj za mejo v Belgiji smo naleteli na zastoj – firbci so občudovali par zvitih odbijačev – in izgubili 45 minut. Kot da bi želeli preveriti, ali znamo stati pri miru.

Zadnji postanek pred Brusljem

15 km pred Brusljem smo se še enkrat ustavili, saj smo želeli naslednji dan začeti z 80 % baterije za izlet v Brugge – mesto na vodi, znano tudi kot belgijske Benetke. Tam smo med ogledom, pivom in vaflji spremljali preostanek DeMS-ove ekipe na Googlovih zemljevidih, kjer so njihovi komentarji na Viberju zveneli kot resničnostni šov na kolesih.

Nedelja: Atomium, vaflji in lightshow

V nedeljo smo se odpravili k Atomiumu, kjer smo se srečali z DeMS-ovo ekipo, nato pa smo odbrzeli v center Bruslja na vaflje, pivo in redkost – zimsko sonce. Popoldne sem ženski del ekipe pustil v mestu, sam pa sem se odpravil na dogodek v Sint-Truiden, 67 km stran. Dogodek me je očaral: stal sem sredi kolone vozil, ki se je vila v neskončnost, in glasno razmišljal: »Če je tu 1000 avtov in zasedejo pol letališča, kakšen je trajekt, ki prevaža 7000 vozil med Kitajsko in Evropo? Kot sedemnadstropno letališče, ki plava?!«

Fascinacija in pivo

Ko je padla noč, je lightshow zasijal v vsej svoji veličini. Kot soorganizator lightshowa v Komendi sem bil navdušen nad izvedbo in že koval plane, kako bi naslednjič vse poenostavili in izboljšali. Slovensko pivo iz teslinega prtljažnika je teklo po grlu nam in mimoidočim, združilo pa je vse od srbskega para, ki je obiskal hčerko in spoznal lokalnega bodočega zeta, do Hrvatice iz Bruslja in lokalcev, ki so občudovali naš »uvoženi« hmeljni napitek. Nekateri mimoidoči so sicer bežali – verjetno zaradi spremljevalk, ki so bile glasnejše od dronov.

Povratek in Luksemburg

Po dogodku smo DeMS-ovci v nastanitvi izpraznili še preostalo pivo, nato pa sem se vrnil v Bruselj – varno pod legalno mejo. Zjutraj smo napolnili avto in se odpravili v Luksemburg, kjer smo parkirali, se z brezplačnim električnim avtobusom zapeljali v center in si pred Vojvodovo palačo (vojvoda je tamkajšnji oberšef) privoščili tortico in pivo.

Domov z avtopilotom

Naslednji dan smo se vrnili proti Sloveniji, polnili na istih postajah, a brez postankov za tortice. Vmes sem po Autobahnu malo »požgal«, dokler me opozorilni sistem na sopotniškem sedežu ni vrnil v realnost. Celotno pot smo opravili z zmerno porabo 15,4 kWh/100 km in 90 % vožnje na avtopilotu smo prevozili 2810 km.

Marko