Sedaj, ko sta otroka že najstnika in nas poleti morje ne zanima več tako močno, zadnja tri leta hodimo na dopust po Balkanu.

Sicer do leta 2022 nismo bili ravno popotniška oziroma turistična družina. Prvo leto smo šli v Bosno še s staro Alhambro TDI, letnik 2006.

Leta 2023 smo šli že z novo Teslo Y RWD v Trebinje, kjer smo imeli prenočišče in si potem ogledovali kraje od Sarajeva do albanske gorske ceste SH 20. Vsak dan nekaj drugega. Zakaj sem izbral Trebinje? Ker sem na avtobusni postaji našel brezplačno AC-polnilnico, ki sem jo izkoristil za polnjenje med spanjem. Bosna je imela pred dvema letoma po mojih podatkih samo eno 50-kilovatno DC-polnilnico na južni vpadnici v Sarajevo. Vse drugo je bilo AC, precej jih je bilo zastonj.

Že nekaj let pa me je srbela Romunija in njeni gorski cesti Transfagarašan in Transalpina. Vedno pogosteje sem gledal objave motoristov in popotnikov z avtodomi po teh krajih. Bolj kot sem gledal, bolj sem si želel iti v to deželo. In tako je spomladi padla odločitev, da poleti odidemo v Romunijo. Začel sem si delati plan poti, ki je bil v veliki meri prilagojen lokacijam Teslinih polnilnic. Na AMZS-jevi strani preverim, kako je z vinjetami, cestninami in mostninami na Madžarskem in v Romuniji. Prek spleta nabavim 10-dnevno madžarsko vinjeto.

3. julija 2024 je prišel čas odhoda. Sin se je takrat sredi noči vračal s potovanja po obali, zato smo morali počakati, da se je vrnil domov. Zvečer sem želel malo zaspati pred odhodom, pa sem bil očitno tako živčen, da nisem zaspal niti za pet minut. Pa sicer zvečer zaspim z lahkoto.

Pot po dnevih

• Slovenija
• ›
• Madžarska
• ›
• Romunija
• ›
• Srbija
• ›
• BiH
• ›
• Hrvaška
• ›
• Slovenija

1. 1.Litija, Miškolctapolca (HU), Valea Draganului (RO)
2. 2.Valea Draganului, Turda, Pitesti
3. 3.Pitesti, Bukarešta, Constanta (Črno morje), Bukarešta
4. 4.Bukarešta, Transfagarašan, Sibiu
5. 5.Sibiu, Transalpina, Craiova, Drobeta Turnu Severin
6. 6.Turnu Severin, Beograd, Jagodina
7. 7.Jagodina
8. 8.Jagodina, Kragujevac, Sarajevo, Banja Luka
9. 9.Banja Luka, Litija

Okoli pol dveh zjutraj se sin vrne, se presede v napolnjeno teslo (s prtljago, baterijo in potniki) 😉 in sredi noči se odpeljemo proti Budimpešti. Prvi »postanek« je bil v planu namreč Miškolctapolca, kjer se mi je zdelo zanimivo kopanje v termalni vodi, ki se razprostira v »podzemnih rovih«. Ker je do tja približno 650 km, je bilo treba seveda vmes narediti postanek za polnjenje. Hitrost na AC smo imeli okoli 100 km/h. Najprej sem mislil, da bo potrebno polnjenje na SC Sormas, kmalu za slovensko-madžarsko mejo, kjer pa začnem preračunavati (pa tesli sem tudi naročil), če bi jo potegnili mimo Blatnega jezera do naslednjega SC Székesfehérvár. Tja smo prišli malo pred 6. uro zjutraj na popolnoma prazno parkirišče trgovskega centra in prazen SC.

Ker sem tja prišel po 384 km s 4 % baterije, me je postalo strah, če SC ne bi delal. A ni bilo težav s polnjenjem. V pol ure se baterija napolni do 77 % in to naj bi bilo dovolj za naslednjih dobrih 250 km do Miškolctapolce.

V jutranji konici gremo mimo Budimpešte, kjer so kamioni šli po vseh treh pasovih, nekateri tudi pošteno prek 100 km/h, in sem bil nekaj časa kar v dvomih, po katerem pasu naj peljem in s kakšno hitrostjo, da se bom čim manj izpostavljal kamionom, ki so se prehitevali med seboj. Z 8 % baterije pridemo malo pred deseto uro v Miškolctapolco. Najprej naredimo en krog do kopališča, če bi slučajno kje v bližini kopališča dobil ugodno AC-polnilnico. Ker tega nisem našel, smo se odpeljali do SC pred Miškolctapolco in jo napolnili do 75 %. Vrnemo se na nekajurno kopanje. Vmes sem še malo oddremal na ležalniku, saj prejšnjo noč nisem zatisnil očesa.

Okoli treh popoldan se odpeljemo proti Debrecenu, kjer je bilo v planu naslednje polnjenje. Po nekaj kroženja po parkirišču najdemo SC skrit za trgovskim centrom. Navigacija ga je kazala na sredi parkirišča pred trgovskim centrom. Med polnjenjem začnem iskati po Bookingu, kje bomo spali to noč. Ob petih popoldan s skoraj polno baterijo odpeljemo proti romunski meji. Na AC proti Romuniji je bil levi pas »rezerviran« za »tujce« s hitrostjo 150+ km/h. Ker mi na takih dolgih poteh res ni do stalne menjave voznih pasov, se odločimo bolj ali manj voziti za kakšno skupino hitrih kamionov (okoli 100 km/h). Gledal sem, da sem bil zadnji v koloni, vklopil radarski tempomat na največjo razdaljo in lane assist. Vožnjo sem zaupal tesli. Edino pazil sem, da za seboj nisem imel kamionov, ker nisem želel dobiti naleta kamiona od zadaj. Takoj po prehodu meje nabavim romunsko vinjeto in se poslovimo od vožnje po AC, saj takrat še ni bila dokončana od meje naprej.

Po osmi uri zvečer pridemo do izbrane lokacije za prenočevanje v kraju Valea Draganului. Postelja je po prevoženih skoraj 1000 km in neprespani pretekli noči »pasala«.

Zjutraj pri zajtrku pregledam lokalne turistične letake in se odločim, da gremo pogledat še jez Baraj Dragan v bližini.

Ob 11. uri smo se ustavili na SC v Cluj-Napoci. Čez pol ure smo vožnjo nadaljevali proti rudniku soli v Turdi.

Po približno dve- do triurnem ogledu rudnika smo pot nadaljevali proti mestu Sibiu.

Malenkost napolnimo baterijo na SC, ker imamo željo se pripeljati do mesta Pitesti, kjer sem med polnjenjem rezerviral spanje. Po dolgi vožnji v zelo počasi premikajoči koloni pozno zvečer pridemo do prenočišča. Po podatkih BC sem imel na tem odseku najbrž najmanjšo porabo na potovanju. 172 km sem prevozil s porabo 111 Wh/km in porabil 19 kWh oziroma 35 % baterije.

Po zajtrku se odpeljemo do SC pred trgovskim centrom, kjer pa je bilo nekaj zmede. Aplikacija je pisala, da trenutno ne deluje. Kljub temu grem preverit, zakaj ne deluje. Ob prihodu priklopim in napolnim nekih 5 %, toliko, da preverim, ali deluje. Nato smo se odpeljali proti glavnemu mestu – Bukarešti. Prejšnji dan sem po telefonu najavil ogled največje upravne stavbe na svetu – Vladne palače v Bukarešti. Ker sem prejšnji dan rezerviral ogled ob 14. uri, mi pa smo bili že ob 11. uri v Bukarešti, smo si najprej malo iz avta ogledali Bukarešto, preverili, kje je polnilnica v parkirni hiši trgovskega centra (na strehi). Ogled palače je trajal dobro uro, potem pa nismo vedeli, kam naprej.

Smer Brašov ali Constanta ob Črnem morju. Če smo že tako daleč od doma, sklenemo, da gremo še 250 km naprej do Črnega morja.

Ko se stemni, se odločimo, da bo današnja noč »brez spanja v postelji«, kar se je kasneje pokazalo za napako. Napolnimo avto na SC na strehi parkirne hiše trgovskega centra in se okoli 10. ure zvečer odpeljemo nazaj proti Bukarešti in Pitesti.

Ta dan je bil naš cilj prevoziti Transfagarašan, zato smo ponoči vozili in polnili od Constante do vznožja pod Transfagarašanom. Polnili smo v Bukarešti in v Pitesti. Pri jutranji kavi pod vznožjem dobimo vsi SMS romunskega operaterja, da vstopamo na območje medveda in naj bomo pozorni pri gibanju na tem območju. Ravno v tistih dneh je namreč medved pokončal mlajšo pohodnico. Kljub zgodnji dopoldanski (jutranji) uri je bilo na cesti že res precej turistov.

Na severni strani že precej nizko končno ogledamo medveda ob cesti, ki potrpežljivo čaka, če mu bo kdo vrgel kako jabolko ali podobno.

Okoli dvanajstih pridemo v Sibiu, napolnimo baterijo avta, nekaj pojemo, poiščemo prenočišče in zaspimo do večera. Čeprav nam nočna vožnja in par uric dremanja v avtu sprva ni povzročalo nekih težav, nam to tudi ni nič koristilo, ker smo bili naslednji dan preveč utrujeni, da bi raziskali Sibiu popoldan/zvečer.

Po zajtrku se odpeljemo proti Transalpini. To je dolga gorska cesta, bolj položna kot Transfagarašan, tudi bolj gozdnata in na vrhu bolj travnata pokrajina.

Po poti do Craiove se večkrat ustavimo, da se naužijemo gorskega zraka in lepih razgledov.

Popoldne pridemo v Craiovo, kjer napolnimo avto na SC, v trgovskem centru medtem dopolnimo želodce in rezerviram spanje pred srbsko mejo. Pri vožnji do prenočišča je bilo kakšnih pet radarskih kontrol. Glede na to, da v preteklih dneh nisem videl niti ene, mi ni čisto nič jasno, zakaj je bilo na tem odseku toliko radarskih kontrol.

Po jutranjem zajtrku, enem krogu po mestu, zadnjem nakupu v Romuniji, se odpravimo proti Đerdapu, kjer smo prestopili mejo in pot nadaljevali proti SC Beograd.

Najprej sem želel kupiti srbsko SIM-kartico, da si ne povečamo računa za mobitel. Cene prenosa podatkov so v Srbiji in Bosni lahko tudi prek 10 €/MB. Do Beograda smo imeli nekaj cest v rekonstrukciji, nekje smo zavili na nek obvoz in potem zašli v neke vasi, ampak na koncu nam je uspelo priti do SC v Beogradu. Polnjenje baterije in želodcev, potem pa proti Jagodini, kjer smo si izbrali kraj za dve prenočitvi. Ker je bilo zunaj prek 35 °C, smo si proti večeru šli ogledat kraško jamo Resavsko pečino.

V njej smo se prijetno ohladili, potem pa se zvečer zapeljali še do Aleksinca na polnjenje. Tu se nam je zgodila edina neprijetnost s polnjenjem. Ko smo avto priklopili, smo odšli v bližino nekaj pojesti. Čez dobre pol ure se vrnemo, avto pa je pridobil samo nekaj % baterije. Ker v Srbiji Tesla nima povezave med avtom in aplikacijo, o prekinjenem polnjenju nisem bil obveščen v app. Zato smo morali počakati še slabe pol ure, da se nam je avto napolnil. Ker je v Srbiji polnjenje na SC zastonj in ker je Aleksinac zadnji SC pred Grčijo, je ta v poletnem času precej zaseden. Pa tudi srbski taksisti so si nabavili rabljene modele S in uporabljajo zastonj polnjenje.

Dan, da si tudi avto malo oddahne, preden se odpeljemo naprej proti domu. Naredimo samo nekaj kratkih voženj po Jagodini. Dopoldne si ogledamo živalski vrt, proti večeru gremo odpeljat nekaj krogov s karti na karting progi.

Zjutraj malo pred 9. uro se odpeljemo proti Kragujevcu. Ker je pot do Sarajeva predolga brez polnjenja, najdem DC-polnilnico v Preljini. Izberem seveda hitrejšo in cenejšo. A ko pridem tja, ta ni bila dostopna, ker je bilo celo parkirišče eno samo gradbišče. Potem pa vožnja na rezervno polnilnico (30 kW) na drug konec mesta in nekaj daljše čakanje na nadaljevanje vožnje. Vožnjo nadaljujemo prek Kragujevca, kjer si iz avta ogledam proizvodni kompleks Zastava, nato pa proti meji z Bosno. Okoli petih popoldan smo v Sarajevu, kjer se odločimo, da bomo raje spali nekje v Banja Luki kot v Sarajevu, da bo potem zadnji dan vožnja domov krajša. Napolnimo baterijo na hitri DC-polnilnici in se prek hribov (Travnik, Vlašič) v mraku pripeljemo v Banja Luko.

Dopoldne opravimo manjše nakupe na njihovi tržnici, spotoma napolnimo baterijo na brezplačni polnilnici, pojemo še zadnje čevapčiče in se okoli dvanajstih odpravimo proti domu. Po skoraj enournem čakanju na prehod meje v Gradiški se potem prek Zagreba vrnemo domov okoli štirih popoldan. Števec prevožene poti se je ustavil po 4285 km. BC je izračunal, da smo za to pot porabili 590 kWh električne energije. Povprečno porabo smo imeli tako 13,8 kWh/100 km. Če vzamemo povprečno ceno polnjenja 40 c/kWh, nas je energija za prevoženih 4285 km stala 236 €. Na poti posebnih težav z avtom nismo imeli, razen omenjenih dveh manjših težav pri polnjenju v Srbiji.