Ko govorimo o prihodnosti električne mobilnosti v Sloveniji, vozila niso več glavno vprašanje. Ključno vprašanje postaja, kje in kako bodo ljudje polnili, če živijo v večstanovanjskih stavbah. Prav pri blokih se bo pokazalo, ali bo električna mobilnost res dostopna širšemu krogu uporabnikov ali pa bo ostala predvsem privilegij tistih, ki živijo v hišah.

Pripravljenost omrežja je pogosto večja na papirju kot v praksi

Pri blokih, zlasti v starejših mestnih soseskah, se pogosto ustvarja vtis, da je elektroenergetsko omrežje že pripravljeno na širše uvajanje polnilnic. V praksi je slika precej bolj odvisna od konkretne lokacije.

Del nizkonapetostnega omrežja v starejših soseskah je star in že danes precej obremenjen, zato pripravljenost nikakor ni samoumevna. Ko se začne govoriti o večjem številu polnilnic v isti stavbi ali soseski, hitro pridemo do vprašanja zmogljivosti lokalnih vodov, transformatorskih postaj in dejanskih omejitev omrežja.

Zato razprava o polnjenju v blokih ne more temeljiti na splošnih ocenah, ampak na realnem stanju posamezne lokacije.

Glavni problem ni le tehničen, temveč organizacijski in pravni

Še večja ovira od samega omrežja danes ni tehnika, temveč sistem, ki za uporabnika ostaja nejasen, nepredvidljiv in pogosto neoperativen.

Pravica do polnjenja v Sloveniji še ni dovolj jasno urejena. Posledično lahko pobudo posameznika v praksi ustavi več različnih dejavnikov: nejasna pravila, upravnik, etažni lastniki ali preprosta previdnost zaradi odgovornosti.

V praksi se postopek pogosto ustavi že na začetku

Postavitev polnilnice v bloku se danes najpogosteje ustavi v sivem območju med zakonodajo, upravniki in etažnimi lastniki. Upravnik je pogosto prvi filter, ki se zaradi previdnosti ali strahu pred odgovornostjo odloči zelo zadržano.

Posebej občutljivo je vprašanje požarne varnosti, ki ga je treba obravnavati strokovno, natančno in brez pavšalnih ocen. Rešitve ne morejo temeljiti na improvizaciji. Polnilna infrastruktura mora biti projektirana in izvedena skladno s standardi, s projektno dokumentacijo, ustreznimi zaščitami ter jasno določeno odgovornostjo tudi z vidika zavarovanja.

Težavo dodatno zapleta dejstvo, da parkirna mesta v starejših blokih pogosto niso v zasebni lasti, ampak so skupna. V trenutku, ko nekdo postavi polnilnico, se hitro odpre vprašanje privilegiranega dostopa do parkirnega mesta. Tako problem pogosto ni le v elektriki ali investiciji, ampak predvsem v pravilih uporabe in odsotnosti sistemske rešitve.

Individualne polnilnice so lahko začetek, ne pa dolgoročni odgovor

Individualne polnilnice v blokih imajo smisel kot začetni korak in kot pravica uporabnika, vendar dolgoročno same po sebi ne bodo zadostovale.

Pri večstanovanjskih stavbah bo treba preiti na skupne in pametno upravljane sisteme, kjer se moč deli, poraba nadzira in pravila uporabe veljajo enako za vse. Najbolj smiseln model je, da en ponudnik v objektu postavi več polnilnic, jih poveže v sistem dinamičnega upravljanja moči in stanovalcem omogoči uporabo po jasnem cenovnem modelu.

Tak pristop je bistveno racionalnejši od nepovezanega individualnega nameščanja. Omogoča boljši izkoristek infrastrukture, manj obremenjuje omrežje in zmanjšuje konflikte glede dostopa, stroškov in odgovornosti.

Tudi pri stroških bo potreben bolj sistemski pristop

Če gre za individualno polnilnico, je logično, da osnovni strošek nosi tisti, ki jo želi in uporablja. Ko pa govorimo o širši pripravi celotne stavbe na e-mobilnost, to ni več zgolj zasebna investicija posameznika, ampak skupno infrastrukturno vprašanje.

Zato bo vse bolj smiseln model, v katerem država oziroma podporni mehanizmi, kot sta Borzen ali Eko sklad, spodbujajo predvsem vzpostavitev osnovne skupne infrastrukture v garažah ali na parkiriščih, posameznik pa nato financira svoj priklop oziroma svojo polnilnico.

Takšen model je pravičnejši, bolj izvedljiv in dolgoročno tudi učinkovitejši.

Brez sprememb bodo stanovalci blokov ostali v slabšem položaju

Če se zakonodaja in praksa ne bosta pravočasno prilagodili, obstaja realno tveganje, da bodo stanovalci blokov ostali brez enakovredne možnosti za prehod na električno mobilnost. To bi bila resna sistemska napaka.

Električna mobilnost ne sme ostati privilegij tistih, ki živijo v hiši z lastnim parkiriščem. Postati mora dostopna tudi ljudem, ki živijo v večstanovanjskih stavbah. Prav tam bo odločeno, ali bomo v Sloveniji prehod na e-mobilnost razumeli kot splošno družbeno spremembo ali kot omejeno možnost za ožji del prebivalstva.