Münchenski sejem InterSolar je znova postregel z možnostjo sesti za volan tistega, kar na naših cestah vidimo le redko. Tokrat sta nam v roke padla aduta ameriškega izzivalca prestižnih znamk: limuzinski Lucid Air GT in njihov najnovejši SUV Gravity. Čeprav je bila vožnja v festivalskem vrvežu kratka, je bila več kot dovolj zabavna, da smo začutili dinamiko in filozofijo znamke, ki želi mešati štrene uveljavljenim evropskim tekmecem.

Lucid Air Grand Touring (GT) in Gravity

Air GT: tehnološki paradni konj

Lucid Air GT je tehnološki paradni konj limuzinskega razreda. Z dolžino 4975 mm in medosno razdaljo 2960 mm ponuja izjemno nizko, aerodinamično silhueto, ki pa znotraj ne skopari s prostorom. Prtljažnik zadaj meri 456 litrov, k temu pa je treba prišteti še ogromen frunk z dodatnima 202 litroma. Poganja ga par izjemno kompaktnih elektromotorjev s skupno močjo kar 819 KM (611 kW), ki limuzino do stotice izstrelita v le 3 sekundah, napredna 900-voltna arhitektura pa omogoča polnjenje z močjo do 300 kW.

Pedal do poda smo preizkusili in zaznali prestrašeno reakcijo sopotnika s komentarjem »Saj ni tako brutalno kot v Tesli Model S Plaid.« 😉

Gravity: prostornost kot glavna vrlina

Lucid Gravity stopa v razred velikih luksuznih SUV-jev in v dolžino meri 5034 mm, medtem ko njegova medosna razdalja znaša 3035 mm. Prostornost je njegova glavna vrlina, saj skupna prostornina prtljažnega prostora ob podrtih sedežih presega 3100 litrov. Na voljo je v dveh ključnih konfiguracijah:

Prostora je ogromno in brez predelave bi lahko bil odličen »kemper«, ampak za prek 100.000 € finančnega vložka se s tem avtom nihče ne bo šel kampirat.

Na testu smo sicer vozili tisto nekoliko »švohnejšo«, vstopno različico Gravityja. Ta ne ponuja brutalnih pospeškov top modelov, saj do 100 km/h potrebuje zmernih 6 sekund. Za umirjeno družinsko križarjenje je to povsem dovolj, a v svetu električnih presežkov boste s to motorizacijo težko koga fascinirali.

Sedalni frunk pri Gravityju

Ena izmed najbolj oglaševanih posebnosti Gravityja je njegov sprednji prtljažnik, ki so ga pri Lucidu prelevili v t. i. »sedalni frunk« (Seating Frunk). Pokrov motorja se namreč odpre skupaj s prednjo masko, odprtina pa ponuja oblazinjeno dno, ki prekrije še prednji blatnik (da si uporabnik ne umaže belih hlač za golf), ter se spremeni v priročno klopco za dve osebi, ko je avto parkiran.

Zadevo smo na sejmu seveda preizkusili. Gre za res zanimivo oblikovalsko foro, ki pritegne poglede, a v praksi se hitro pojavi vprašanje o dejanski uporabnosti. Prostor je sicer dovolj velik, da vanj brez težav pospraviš kakšen večji kovček, sama funkcija klopce pa bo verjetno ostala bolj domena kampiranja in piknikov kot pa nekaj, kar bi povprečen lastnik redno uporabljal v vsakdanjem življenju.

Vetrobransko steklo po zgledu Tesle Model X

Ena najbolj opaznih oblikovalskih potez obeh modelov ostaja ogromno, panoramsko vetrobransko steklo. Po zgledu Tesle Model X se steklena površina brez prekinitev razteza visoko čez voznikovo in sovoznikovo glavo, kar ustvarja občutek odprtosti in zračnosti vsaj pri Gravityju. Steklo je v zgornjem delu močno in prehodno zatemnjeno. Tudi med našim preizkusom na žgočem, bleščečem soncu svetloba ni bila moteča, bleščanja skoraj ni bilo, potrebe po klasičnih senčnikih pa med kratko vožnjo nismo začutili.

Kje se poznajo finančni pritiski?

Čeprav gre za prestižna vozila, se v kabini Gravityja opazno poznajo Lucidove finančne težave in krčenje stroškov. Medtem ko je prvorojenec Air GT preplavljen z vrhunskimi materiali, alkantaro, usnjem, dvojnimi šivi in brezhibno končno obdelavo, so pri Gravityju ubrali pot opaznega varčevanja. Nekateri materiali na otip delujejo ceneje, plastika na manj vidnih mestih je trša, končna obdelava spojev pa na nekaterih mestih zaostaja za tisto v limuzini.

Nekoliko slabši vtis je pustila tudi sama dinamika vožnje Gravityja. Kljub temu da je SUV opremljen s sistemom za krmiljenje zadnjih koles, vozilo med kratkimi zavoji ni pokazalo pričakovane agilnosti. V primerjavi z Mercedesom EQS SUV ali pa za cel razred večjim in masivnejšim Tesla Cybertruckom, ki s svojim naprednim krmiljenjem praktično plešeta na mestu, deluje Gravity okoren in manj okreten, kar v mestnih središčih zahteva več manevriranja.

Špartanski infozabavni sistem

Infozabavni sistem ponuja mešane občutke. Zasloni so v obeh modelih odmerjeni precej špartansko – grafika je čista, minimalistična in brez pretiranega blišča ali barvnega kiča, kar bo všeč ljubiteljem čistih linij, manj pa tistim, ki iščejo digitalni tehnološki višek.

Navdušil pa nas je izjemno uporaben in naraven integriran trik: ob vklopu smernika se na zaslonu pred volanom nemudoma prikaže slika »vzvratnega ogledala« (mrtvega kota) ustrezne strani. Prikaz je postavljen natanko v vidno polje in deluje neverjetno intuitivno.

Kje se zatakne? Zmogljivosti ozvočenja v kratkem času nismo preizkušali, nas je pa med parkiranjem Gravityja pošteno zmotila počasnost in cukajoč prikaz vzvratne kamere. Pričakujemo, da bi moral avto v tem cenovnem razredu ponujati ločljivost Ultra-HD s tekočim prikazom brez vsakršnega zamika. Žal pa Lucid tukaj ni osamljen – podobna težava pesti tudi Mercedesov EQS, kjer so pri nemški znamki prav tako malce škrtarili s procesorsko močjo.