Avtor: Društvo Dems

Trojanski konj trajnostne mobilnosti (drugič, pa absolutno ne zadnjič!)

BS Kozina

Na elektriko vsaj gre (v glavnem), če že na vodik ne gre!

Ko sem zadnjič razglabljal o Petrolu ter o tem, kako nepoštene poslovne prakse uporabljajo (ne samo v trajnostni mobilnosti), se mi je na telefon in na email usulo morje sporočil in klicev; kako da imam prav, kako da so res pra**i in da so čisto prave ultrakapitalistične svinje (ne vem, če avtor v tem zapisu ne misli na Ultro, s katero je povezan Gregor Golubič?). Seveda se ljudje ne želijo izpostavljati, češ da je Petrol premočna organizacija (nekdo jih je zmerjal celo z Udbovsko organizacijo) in da jim ne gre stopati na žulj. Da se lahko maščujejo … Zato sem prisegel, da njihovih imen ne bom razkril. In to pravico novinarji imamo!

Kdo ve, morda imajo ljudje celo prav. Morda se samo bojijo zvite vrvi, ker jih je nekoč pičila kača. Ampak dejstvo je dejstvo; moj zapis o vodikovi polnilnici (lahko si ga preberete tu), je vzbudil veliko zgražanja (pri nekaterih) ter veliko strahu (pri drugih), nekateri pa so »slovenčkasto« otopeli; saj veste tisto; »itak, saj imaš prav, ampak saj vsi kradejo, tukaj se ne da nič narediti!«
No, to slednje pa bomo še videli …

Kakor koli; zgodba o vodikovi polnilnici še zdaleč ni končana … Ampak je tu že nova; o električnih polnilnicah ter celi vrsti nepravilnosti.

Uradna otvoritev prve hitre polnilne postaje ob avtocestnem križu

»Petrolove« električne polnilnice

Danes o tem, da Petrol polnjenje električnih avtomobilov, zaračunava tako, kot po mojem mnenju in mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov sploh ne bi smel. Da o mnenju ekonomistov sploh ne govorim. Govorim pa izključno o tistih polnilnicah, ki smo jih postavili davkoplačevalci. Tiste, ki so v lasti Petrola me v tem primeru sploh ne zanimajo!
Pojdimo po vrsti; pred simpozijem Emobility sem na Petrol poslal vprašanje o zaračunavanju polnjenja za električne avtomobile na polnilnicah, ki jih je financiralo Ministrstvo za infrastrukturo oziroma SODO. Magister Salkič mi je posredoval naslednji odgovor (odgovor o električnih polnilnicah objavljam v celoti):

Elektromobilnost postaja/je v zadnjem obdobju vedno bolj aktualna tema in v Petrolu vemo, da je dolgoročen napredek mogoč le ob nenehnem vlaganju v razvoj najbolj okoljsko sprejemljivih rešitev. Skladno s svojo zavezanostjo k trajnostnemu napredku Petrol prevzema ključno vlogo pri preboju množične elektromobilnosti v Sloveniji.
Omrežje polnilnic za električna vozila je začel Petrol vzpostavljati že leta 2012. Petrolova mreža trenutno obsega 15 električnih polnilnic z 31 polnilnimi mesti, obenem pa smo v sklopu evropskega projekta »Srednjeevropski zeleni koridorji« – Central European Green Corridors – CEGC v upravljanje prevzeli 26 hitrih polnilnic na avtocestnem križu Slovenije.
Končna vrednost izvedbe projekta oz. izgradnje 26 hitrih polnilnic na avtocestnem križu v Sloveniji je znašala 1,7 mio €, od tega je bilo 620.000 € evropskih sredstev (natančnejše podatke ima SODO). Petrol je bil izbran kot upravljavec in ponudnik storitve polnjenj na hitrih polnilnih postajah ter je moral zagotoviti sledeče aktivnosti:
•   Zajem podatkov o parametrih polnjenja in izvedba obračuna storitve polnjenja EV.
•   Zagotavljanje Roaminga uporabnikom polnilne infrastrukture SODO preko Roaming platforme, z zagotovitvijo vseh podpornih funkcionalnosti definiranih v projektu CEGC.
• Zagotavljanje plačevanja opravljene storitve polnjenja na polnilni postaji z naslednjima plačilnima instrumentoma; RFID identifikacijska kartica in predplačniško kartica, ki omogoča uporabo hitrih polnilnic tudi uporabnikom brez sklenjenega pogodbenega razmerja s ponudnikom storitev.
•   Zagotavljanje interoperabilnosti s polnilno infrastrukturo partnerjev srednjeevropskega projekta TEN T CEGC po pogojih Konzorcijskega sporazuma.
•   Zagotavljanje podatkov lastniku polnilne infrastrukture SODO o parametrih polnjenja za potrebe poročanj, izdelave statistik, izvajanja vzdrževanja, obratovanja in razvoja distribucijskega omrežja.
•   Plačevanje računov za omrežnino, dodatke in prispevke, skladno z izdanimi omrežninskimi računi za merilna mesta 26 polnilnih postaj.
•   Zagotavljanje pomoči uporabnikom polnilne postaje.
•   Nadgradenj IKT na polnilni postaji, skladno z zadnjim stanjem tehnike.
•   Zagotavljanje brezhibnega in neprekinjenega delovanja ter razpoložljivosti polnilne postaje.
Kot je razvidno, je Petrol moral razviti IT infrastrukturo ter lastni center upravljanja Petrolovih električnih polnilnic, ki podpirata upravljanje hitrih polnilnic, stalni daljinski nadzor nad njimi in nudenje storitve polnjenje ter ustrezne ekipe za vzdrževanje polnilnic (redno in izredno). Pripraviti in izšolati je moral 24-urni klicni center za pomoč uporabnikom, velik zalogaj je bil tudi vzpostavitev in zagotavljanje mednarodnega gostovanja (»roaminga«) uporabnikom polnilne infrastrukture SODO preko Roaming platforme z zagotovitvijo vseh podpornih funkcionalnosti.

Kot je iz odgovora mag. Salkiča razvidno, je moral Petrol zagotoviti računalniško podporo za zaračunavanje, nemoteno delovanje, energijo za polnjenje ter plačati energijo in priključno moč (ki pa je za električne polnilnice itak polovična!). Takole na prvi pogled sicer izgleda, da so se zelo trudili, v resnici pa gre za precej dober PR-blef. Ko nekdo na veliko razlaga o »IT«, jaz slišim predvsem to, da se veliko komplicira, predvsem zato da lahko potem veliko računa in da na koncu ne deluje tako kot je treba! Se vam to sliši znano?

To, kar je mag. Salkič razložil na eni strani, bi se dalo razložiti v enem stavku. Ampak potem bi izpadlo, kot da niso naredili nič posebnega (kar seveda tudi niso) in da je zaračunavanje, ki ga izvajajo, čista lopovščina! In to na infrastrukturi, ki smo jo plačali davkoplačevalci. Vsi vemo, koliko stane 1 kWh energije. Izredno lahko je izmeriti, koliko energije prečrpaš v določenem času v avtomobil. In da ti na Petrolu računajo 0,20 centov na minuto je seveda smešno. To je tako, kot če bi vam pri točenju klasičnih goriv računali polnjenje na sekundo in ne koliko goriva ste načrpali! In seveda bi bil na koncu račun neprimerno večji (vsaj 3x), kot če bi vam računali na liter. Ampak, bodimo pošteni; tak način obračunavanja je zaradi zakonodaje za zdaj edini možen. Zelo vprašljiva pa je predvsem cena na infrastrukturi, ki je last države in smo jo (pre)plačali (slovenski in evropski) davkoplačevalci!

Kakovost storitev

Drug problem pa je kakovost storitev, ki jo zaračunavajo. Človek bi pričakoval, da bo potem, ko nas dobesedno obirajo, vsaj kakovost storitev na primernem nivoju (tu se opravičujem vsem »fosilarjem«, kajti marsikdo trdi, da tudi gorivo na Petrolovih črpalkah še zdaleč ni tako kakovostno, kot se z Q Max-om hvalijo, česar pa jaz seveda ne morem soditi). Vendar pa se je tisti, ki misli, da je vsaj njihovo delo dobro in pošteno opravljeno, močno uštel! Veliko (da ne zapišem skoraj vsi) uporabnikov Petrolove plačilne kartice za elektromobilnost s(m)o imeli take in drugačne težave. Na računu je včasih izpisana napačna lokacija polnjenja, narobe (seveda preveč) obračunane minute porabljene za polnjenje avtomobila, nedelujoče kartice, tako da se nanjo sploh ne moreš 100-odstotno zanesti … In hecno; kartica po navadi ne deluje tistim, ki so kakorkoli trn v peti Petrolu ali njihovim pogodbenim partnerjem na projektu elektromobilnosti. Nekam preveč čudno naključje se mi zdi! Za to gre, po mojem mnenju, celo za sum izdajanja osebnih podatkov; o tem sem tudi že obvestil pristojne službe! Vse te težave so prej stalnica kot izredni primeri. Zato se večina imetnikov električnih avtomobilov sploh ne poslužuje Petrolovih polnilnic; ali pa se jih poslužuje zelo redko, če res drugače ne gre. Večina od njih se sploh ni pritožila, saj je razlike le za nekaj evrov in se jim zato s Petrolom sploh ne ljubi ukvarjati. Enostavno raje infrastrukture, ki je v upravljanju Petrola, ne uporabljajo.

Elektrika

Nekateri električno dobro poučeni uporabniki tudi trdijo, da kakovost polnjenja, torej količina energije, ki jo lahko prečrpajo v svoj avtomobil, ne ustreza moči, ki je deklarirana. Jasno je, da je količina prečrpane energije odvisna tudi od zatečenega stanja (temperatura atmosfere in baterije) ter od zmogljivosti, ki jih omogoča avtomobil. Vendar pa uporabniki vseeno trdijo, da tudi polnilne postaje ne obratujejo vedno s polno, deklarirano močjo, oziroma da med samim polnjenjem pretok energije močno pade (za to trditev mi je eden od uporabnikov celo poslal grafe!). Seveda to spet pomeni daljše polnjenje in višji strošek za uporabnika ter (še) večji zaslužek za Petrol. Naključje? Po mojem nikakor ne, bomo pa skupaj s strokovnjaki trditve naših virov preverili tudi na terenu.

10 evrov za enkratno polnjenje? Dajte no!

Pa to še ni vse! Gre še za eno lopovščino, s katero se bo slej kot prej morala spoprijeti tudi Evropska komisija. Namreč diskriminatorno obravnavanje državljanov, ki nimajo rezidence v Sloveniji. Oni si namreč niti ne morejo pridobiti Petrolove kartice (za to potrebuješ bančni račun v Sloveniji) in če nimajo kartice, ki omogoča roaming (to so kartice tujih partnerjev, ki so sodelovali v projektu »Srednjeevropski zeleni koridorji – CEGC), potem morajo kupiti kartico za »ad hoc« polnjenje, ki znaša 10 evrov. To ni sporno; po mojem pa je več kot sporno to, da je to kartica za samo enkratno uporabo. To pa je čista lopovščina in kraja drugih prebivalcev Evrope, ki so prav tako prispevali denar za »Petrolove« polnilnice. Zapisal sem »Petrolove«, ker si jih je Petrol dejansko prisvojil! Res je, da obstaja finta, ki se ji reče: »polnjenje avtomobila za manj kot minuto«. Če namreč prekinete polnjenje prej kot v minuti, sistem ne blokira kartice. Če se vam torej ljubi prekiniti polnjenje recimo po 55-tih sekundah in to ponavljati recimo 10-krat,boste resda polnili zastonj, ampak precej dolgo. Izgubili pa boste precej časa, strokovnjaki pa tudi trdijo, da to ni najbolj »zdravo« za baterijo. Seveda pa te »finte« tujci ne morejo poznati.

S takim načinom se seveda Slovenija smeši. Radi bi postali »veleekološka-veleturistična« destinacija, ukvarjamo se s projektom EDISON, na tujih forumih lastnikov električnih avtomobilov pa je opozorilo, da naj se vsi lastniki električnih avtomobilov raje izognejo Sloveniji! In to kljub temu da so lastniki električnih avtomobilov v glavnem ljudje z globljimi žepi!

To ima več slabih strani, poleg tega da se »elektroturisti« izogibajo Sloveniji. Ena je prav gotovo slaba volja, ki jo pri ljudeh, ki se vseeno odločijo, da obiščejo Slovenijo, povzročamo. Povsem po nepotrebnem, se ve! Seveda hoče uporabnik to drago kartico, ki jo je kupil, potem tudi do konca izkoristiti (bi bilo potratno in neumno, če je ne bi). Polnilnice ob avtocestah pa niso namenjene »kampiranju« pred njimi, ampak – kot že ime pove – hitremu polnjenju. In tako mora naslednji uporabnih (pre)dolgo čakati, da pride na vrsto. Torej sta slabe volje že dva; ter seveda vsi tisti, ki potujejo z njima. Povsem po nepotrebnem! Če je mag. Salkič že uspel najti celo stran razlogov, zakaj je polnjenje tako drago, potem bi lahko naredili to »SODO« kartico tudi prijaznejšo. (»SODO« v narekovajih zato, ker na njej sicer piše SODO, vendar to kljub vsemu zaračunava in skoraj ves denar obdrži Petrol.)

Rešitev za to je izredno preprosta; kartica bi bila lahko cenejša, tako da bi za enkratno polnjenje stala 5 evrov (kar je sicer še vedno pošastno drago!), kar bi pomenilo nekako sprejemljivih 20 do 25 minut polnjenja, to pa v praksi pomeni za okoli 100, morda 120 kilometrov poti, seveda če polnilnica deluje tako kot je treba), ali pa da bi omogočila večkratno polnjenje v nominalni vrednosti kartice! Če pa Petrolu, oziroma podjetju, ki za njih opravlja te IT-jevske storitve, to predstavlja velik problem, potem jim priporočam, naj zaposlijo kakšnega osnovnošolca, da jim bo ta problem rešil. In zato jim ni treba zaposliti ravno najpametnejšega »štrebarja« v razredu!

Jasno, da sem spet povprašal mag. Salkiča, kako Petrol gleda na vse te očitke (kopijo emaila sem poslal tudi predsedniku uprave g. Tomažu Berločniku v vednost, da se čez čas ne bo izgovarjal, da za težave ni vedel). Če sem pred časom še lahko pohvalil Petrolovo PR profesionalnost, čeprav jim vprašanja več kot očitno niso bila po godu, so vsaj poslali odgovore. Res je, da so včasih polresnice zapakirali v celofan. Zdaj pa so se vseeno raje zavili v molk! To je seveda njihova pravica. Glede na to, da verjetno v svoj zagovor ne morejo povedati nič pametnega, je tudi bolje, da so tiho, kot pa da naokoli spet tresejo izmišljotine, slovenistične bravure (kot je bila tista o delovanju in obratovanju) ali pa celo laži. Kar sem tudi že dokazali.

Seveda se bom ravno zato po odgovore odpravil k tistim, ki odgovore morajo dati!
Nadaljevanje zgodbe sledi!

Seveda bom vesel tudi vaših komentarjev in mnenj!
Primož Lemež

20. julija 2017
Pravilno parkiranje med polnjenjem v Ljubljani

Elektro Ljubljana obvešča vse uporabnike polnilnih postaj v Mestni občini Ljubljana o pravilnem parkiranju med polnjenjem e-vozil:

“Uporabnike električnih polnilnic v Ljubljani obveščamo, da je brezplačno parkiranje vozil v času polnjenja na urejenih in označenih parkirnih prostorih možno največ do tri ure. V skladu z 12. členom Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana mora voznik vozila na električni pogon označiti čas prihoda na notranji strani vetrobranskega stekla tako, da je dobro viden in v celoti čitljiv z zunanje strani vozila skozi vetrobransko steklo. Prekršek se lahko kaznuje z globo v višini 80,00 EUR.

S spoštovanjem, Elektro Ljubljana, d.d.”

Uporabniki pozdravljamo novost, saj se v prestolnici kar pogosto dogaja, da so vozila na postajah parkirana preko cele noči ali delovnega časa, pogosto tudi po končanem polnjenju. MOLu hvala za modro odločitev, Elektru Ljubljana pa za obvestilo!

David Mrvar

9. julija 2017
Trojanski konji trajnostne mobilnosti ali … kako (ukrasti) zapraviti evropske milijone.

Tragikomična nadaljevanka (1. del)

Petrol je naša največja gospodarska družba!
In pika!Ima več kot samo prevladujoč položaj, ki seveda izvira iz nekih drugih časov. Niso si ga ustvarili iz nič, ni zgodba o uspehu; Petrol pač jaha na valovih preteklosti … Ja; in brez kančka dvoma; Petrol je bil nekoč poslovno zelo urejena organizacija. Vendar se bojim, da se razmere precej drastično spreminjajo. Že od nekdaj je bilo s Petrolom težko poslovati. Bil je veliki, bil je močan. In če si hotel z njimi sodelovati, si moral včasih »sleči hlače«. Včasih; danes pa je bojda celo bolje, da »brez hlač« tja na Dunajsko 50 že prideš! Za kar veliko nepoštenih praks sem slišal, tudi pri sodelovanju z drugimi velikimi podjetji; celo tujimi multinacionalkami. Ampak tako je pač življenjski moto velikih in pokvarjenih korporacij. In tu se je Petrol brez dvoma (ne glede na to, da je v precejšnji državni lasti) učil od najboljših, kar je skoraj enako, kot če bi zapisal od najbolj pokvarjenih!

Ker s Petrolom že dolgo ne sodelujem, me njihove (nekorektne) poslovne prakse niti niso motile, čeprav jih seveda ne odobravam. Zadnjič pa so tudi meni »stopili na žulj«; saj se reče nekako tako. Povabljen sem bil na posvet o »Družbeni sprejemljivosti vodikovih tehnologiji«. Jasno, nekdo, ki v tem primeru sliši na »Razvojni center za vodikove tehnologije«, je pač dobil denar od EU in zato je moral organizirati konferenco. Kar seveda sploh ni slabo, celo izredno spodbudno! In na tej konferenci bi moral svoje izkušnje predstaviti tudi Petrol.

Lesce, 10. septembra 2013

Pomemben projekt!

Petrol je s partnerji pred nekaj leti, natančno 10. septembra 2013, pri Lescah postavil polnilnico za vodikove avtomobile. Na otvoritvi je bila velika zabava, prišel je sam predsednik uprave Tomaž Berločnik, pošteno, kot se za Petrol spodobi, se je tudi jedlo in pilo. Skratka, Petrol je želel to prikazati kot pomemben projekt trajnostne mobilnosti. Že takrat pa mi sicer ni bilo povsem jasno, zakaj polnilnica tako daleč iz Ljubljane in zakaj samo s pritiskom 350 barov … Ampak zdaj se mi počasi svita! Očitno sem precej kratke in počasne pameti!

Lesce, 10. septembra 2013

EKOnova in ECOnova Rally

Leta 2016 sem organiziral ekološki reli Ekonova. Odločil sem se za Bled. Odločitev za Bled je bila logična, saj imajo zraven tudi vodikovo polnilnico. Vsaj tako sem si mislil. Ampak polnilnica ni delovala! Jasno, da smo imeli od ekološkega relija bolj figo, saj smo morali vodikovega hyundaija i35 z vlečno službo peljati v Innsbruck na OMV!Ko sem Petrol povprašal o tem, sem dobil naslednje informacije (objavljam celoten odgovor mag. Aleksandra Salkiča, vezan na vprašanja o vodikovi polnilnici):
*Vodikova polnilnica v Lescah je že nekaj časa v mirovanju – “stand by” funkciji. Razloga pa sta predvsem dva:
– skoraj ni povpraševanja po vodiku,
– trenutno poteka pregled stanja in večji servis, ki je s strani proizvajalca predpisan, ne glede na dejanski čas obratovanja. Predvidevamo, da bi jo v doglednem času zopet postavili v aktivno stanje.

Nadgradnja na 700 barov trenutno ni smiselna, saj bi bil strošek predelave enostavno previsok, saj bi bilo potrebno zamenjati ključne in stroškovno najdražje sklope polnilnice. Ker pa gre za takoimenovani predstavitveni – “demo” projekt, ki je namenjen predvsem spodbujanju rabe vodika za pogon vozil in ne masovni oskrbi kupcev, tudi dejstvo, da gre za 350 barsko polnilnico, ne spreminja njenega osnovnega namena. Polnilnica še vedno lahko oskrbuje tudi sodobnejša vozila, ki sicer lahko obratujejo pri višjih tlakih, le razdalja, ki jo prevozijo z eno polnitvijo pri 350 barih, je temu primerno krajša.

V sklopu projekta postavitve prve vodikove polnilnice v Sloveniji sta bili načrtovani dve polnilnici. Postavitev druge polnilnice je še vedno aktualna (enakega tipa), vendar pa iz že navedenih razlogov (skoraj ni povpraševanja) še ni povsem jasno, ali bo projekt tudi realiziran. Če bo do realizacije projekta prišlo, je zelo verjetno, da bo postavljena nekje v Ljubljani ali neposredni bližini.«

Seveda sem Petrol o delovanju vodikove polnilnice povprašal tudi pred letošnjim relijem ECOnova. V enem letu pa bodo že naredili ta prekleti servis, sem si mislil … Odgovor pa je bil enak kot pred letom; da pač še ne deluje in da ne moremo polniti vodikovih avtomobilov. In spet smo avtomobile, to pot kar dva, iz Portoroža peljali v avstrijski Gradec na OMV. (Ekološki rally pa tak. Me je pošteno sram! Da o stroških niti ne govorim!). Celo nekaj dni pred posvetom sem še enkrat poklical na Petrol in jih povprašal za aktualno stanje polnilnice in odgovor je bil seveda enak; da ni mogoče polnjenje avtomobilov.

Posvet o družbeni sprejemljivosti

Potem pa posvet o vodiku in med drugim o izkušnjah Petrola. Že samo vabilo me je malce pogrelo; da se takole sprenevedajo o izkušnjah, ki jih (n)imajo … Lepo vas prosim, saj nisem niti prepričan, ali je polnilnica delovala celo na otvoritvi sami. Takrat še nisem vedel, da bodo tudi mastno lagali, kaj drugega pač ne morem zapisati. Po silnem hvalisanju o izkušnjah, ki jih imajo, ki ga je na posvetu podala dr. Marta Svoljšak, ki je na Petrolu odgovorna za to stvar, so tudi povedali (kar je res), da polnilnica ne obratuje, da pa lahko napolnite avtomobil, če se prej najavite (kar pa je debela laž!), saj smo to konkretno in korektno poskušali kar dvakrat.

To sem jo na okrogli mizi tudi povprašal, saj vodikova polnilnica ni delovala niti na dan posveta! Tako si tudi gospod Mortimer Schulz, ki je posvet prišel z vodikovim hyundaijem iX35, da bi nam razlagal o uporabnosti takega vozila, v Lescah ni mogel »privoščiti« polnjenja. In v maniri prepotentnega in samozadostnega Petrola mi je pred vsemi udeleženci gospa doktorica vehementno odgovorila, da polnilnica deluje, da se moramo le najaviti (očitno se gospod Mortimer Schulz ni najavil). Ko sem jo seznanil z dejstvi, se je začela zapletati in stvar je postala precej neprijetna. Vendar se gospa doktor ni dala. Še naprej je trdila, da polnilnica deluje in da ne, da sploh ni težav s servisom in da imajo vsa potrebna dovoljenja za obratovanje s strani proizvajalca (še enkrat si lahko preberete Salkičev odgovor izpred več kot enega leta!).

Air Liquide

Tu pa je odgovor proizvajalca Air Liquide: *»Naše podjetje Air Liquide je postavilo vodikovo polnilnico za podjetje Petrol konec leta 2013. V skladu s pogodbo je bil Air Liquide odgovoren za dobavo opreme in postavitev polnilnice. Vzdrževanje in servisiranje pa je odgovornost lastnika.

V novembru 2016 je na zahtevo podjetja Petrol Air Liquide izvedlo revizijo vodikove polnilnice v Sloveniji. Petrolu smo posredovali seznam potrebnih popravil in zamenjav opreme, ki jih je treba izvesti, da bi polnilnico ponovno usposobili za delovanje. Air Liquide je pripravljen zagotoviti vso potrebno opremo in strokovnjake za popravilo, seveda na stroške naročnika.«

Po posvetu sem še enkrat povprašal uradnega govorca Petrola o polnilnici, kajti nisem bil prepričan, ali razumem dr. Svoljškovo. Saj veste, včasih »doktarjev« ne razumeš prav dobro, ker pač živijo v svojem svetu … Konkretna vprašanja pa so se glasila:
Ali polnilnica v Lescah deluje? Če da; pod kakšnimi pogoji? Če ne; kdaj jo boste usposobili?
Ali je šlo pri postavitvi polnilnice v Lescah za zlorabo evropskih sredstev, kajti vsi indici, ki jih imam, kažejo na to. Ali bo Petrol v zvezi s tem kakor koli reagiral v smislu ugotavljanja odgovornosti? (V tem primeru gre lahko celo za kaznivo dejanje nenamenske porabe javnih sredstev!).

In odgovor mag. Salkiča:
*Vodikova polnilnica v Lescah deluje, ni pa v obratovanju (je v mirovanju – inertizirana), kar pomeni, da se je potrebno za morebitno točenje vodika predhodno najaviti in dobiti odobritev Petrola o datumih možne polnitve.
Lani jeseni smo vam odgovorili, da je vodikova polnilnica v Lescah v mirovanju – takoimenovani “stand by” funkciji, torej deluje, vendar ni v obratovanju, kar je enako na posvetu pojasnila tudi dr. Marta Svoljšak. Razlog pa je predvsem, da ni povpraševanja po vodiku. Poleg tega je bil za začetek novega rednega obratovanja predviden servis, ki ga mora izvesti proizvajalec.

Že na samem odprtju polnilnice je bilo pojasnjeno, da gre za predstavitveni – “demo” projekt, ki je namenjen predvsem učenju in spodbujanju rabe vodika kot brezogljične tehnologije, za pogon vozil ter sprejemljivosti vodika v domačem okolju. Hkrati je ta projekt pomemben tudi za vzpostavljanja ustrezne zakonodaje za gradnjo tovrstnih objektov v Sloveniji po sistemu “doing by learning”.

Nakup vodikove polnilnice je bil izpeljan v okviru evropskega strukturnega projekta, pri njeni postavitvi je bilo udeleženih več družb, ki so prispevale tako strokovno znanje, lokacijo kot tudi finančna sredstva. Financiranje pa je potekalo popolnoma v skladu z vsemi zahtevami in predvsem transparentno.

Kdor laže tudi krade

Ampak ne glede na slovenistično telovadbo o delovanju in obratovanju: vodikova polnilnica v Lescah niti ne obratuje niti ne deluje! Če pa slučajno deluje, kot trdijo na Petrolu, potem pa je vsa stvar še slabša, kot sem si mislil. Air Liquide namreč zagotavlja, da je varna samo v primeru, če ne deluje, v primeru, da bi Petrol zagnal polnilnico brez potrebnega servisa, proizvajalec ne more garantirati varnosti! Vodik pa je lahko tudi zelo nevaren … Si predstavljate Petrolovo bencinsko črpalko sredi igrišča za golf? Ali pa celo na Blejskem otoku namesto cerkvice?

Moj stari oče je bil pameten. In nekoč mi je rekel: »Kdor laže tudi krade!« Zato sem gospodu Salkiču in na posvetu tudi dr. Svoljškovi postavil vprašanje o zlorabi sredstev EU. Nisem mag. in tudi dr. ne, zato verjetno marsičesa ne razumem. Ampak preprosta kmečka logika mi je prišepnila, da tu nekaj ne drži.

In zakaj sem sam prepričan, da je šlo v tem primeru za enostavno zlorabo evropskih sredstev? (Ne samo zato ker se je ob tem projektu zbrala precej zanimiva združba vprašljivih porabnikov javnega denarja). Zato ker je projekt pač zastavljen tako, kot je.

Najprej lokacija

Lesce? Kdo hudiča bi si v Lescah, Begunjah, Bledu … kupil avtomobil na vodik? Nimajo državnih institucij (razen uprave Triglavskega narodnega parka), ki bi take avtomobile lahko (morale) kupiti. Na Gorenjskem ni uvoznikov avtomobilov (OK, je Suzuki, pa še ta je bližje Ljubljani kot pa Lescam, pa še oni kakšno desetletje ali dve ne bodo imeli vodikovega avtomobila). Župan Bleda g. Janez Fajfar je sicer sanjal o tem, da bi občina Bled kupila avtobus na vodikov pogon, ampak kaj več kot o sanjah (zablodah) bi težko govorili. Če nič drugega, so ti avtobusi hudičevo dragi, zelo draga je tudi uporaba, da o vzdrževanju ne govorimo. Skratka; Lesce; zakaj že?

Potem pritisk

Druga stvar, ki bodo v oči, je pritisk, s katerim je mogoče polniti avtomobile. Že ob postavitvi polnilnice je bilo jasno, da bodo imeli vsi serijski avtomobili (seveda tudi avtobusi), ki bodo prišli na ceste, rezervoarje, ki bodo zdržali 700 barov pritiska. Ne, Petrol (skupaj s partnerji) se je odločil za 350 barsko polnilnico. Nelogično, neumno, neracionalno, bi lahko zaključil vsak povprečno brihten Slovenec in to celo brez raznoraznih »doktarskih« nazivov. In povsem prav bi imel. Ampak …! 350-barska polnilnica je cenejša, veliko cenejša, kot je tudi iz zapisanega odgovora mag. Salkiča mogoče razbrati. Torej; če bi postavili 700-barsko, bi porabili več evropskega denarja in manj bi ga ostalo za …; kaj pa jaz vem za kaj. Za koristnost samega projekta prav gotovo ne! Na tiste tri pikice zgoraj pa lahko kaj zapišete tudi sami.

Če bi torej postavili »pravo«, tako 700-barsko polnilnico v Ljubljani, bi zanimanje bilo! Ne sicer veliko, ampak bi bilo! Razlog, zakaj zdaj ni zanimanja, pa je več kot očiten; če bi avtomobil peljali iz Ljubljane v Lesce na polnilnico, bi se morali v Šentvidu obrniti in se ponovno zapeljati na polnjenje!

In kaj na vprašanje: ali bi imeli demonstracijske in novinarske avtomobile, če bi v Ljubljani imeli polnilnico (tako pravo 700-barsko s predpostavko, da seveda deluje), pravijo pri obeh uvoznikih, ki že imajo serijske »vodikove« avtomobile.

Pri Hyundaiju nam je direktor prodaje gospod Marko Kajfež odgovoril takole: »Pri nas smo zelo resno razmišljali o nabavi ix35 na gorivno celico že v lanskem letu. V kolikor bo v Ljubljani postavljena 700 barska polnilnica, bomo to tehnologijo zagotovo promovirali z vsaj enim testnim oziroma novinarskim vozilom.«
Tudi pri Toyoti nam je direktor Toyota Slovenija Primož Tiringar odgovoril podobno; da si bi zelo prizadevali dobiti vsaj eno promocijsko vozilo in da jim bi bilo to vsekakor v interesu.

Naslednjič pa še odgovori preostalih partnerjev v projektu »Vodikova polnilnica v Lescah« ter odgovori pristojnih služb in ministrstev, ki bi morali skrbeti za racionalno in predvsem zakonito porabo sredstev. In potem pride na vrsto še kar nekaj Petrolovih trajnostno-mobilnostnih zablod …

Zapisal
Primož Lemež
*celotni originalni odgovori Petrola in Air Liquide so na voljo, v kolikor bi želeli kopijo.

23. junija 2017
Tesla Destination Charger in električni skiro

Področja eMobilnosti, ki jih pokriva društvo DEVS, so široka. Med drugimi pokrivamo tudi enosledna električna vozila. Pred kratkim je bil posnet kratek video posnetek na temo, kako polniti električni skiro. Zagovarjamo splošno dostopnost do električne energije. Zapletanje postopka pri identifikacijskih karticah, kjer v vsakem mestu potrebuješ drugo kartico za polnjenje, ni rešitev za prehod na brezogljično družbo. Preprost dostop do polnilne postaje zagovarja tudi podjetje Tesla Vehicles. Primer destinacijskih polnilnih postaj je tisto, kar živi tudi v praksi.

19. junija 2017
Druženje članov DEMSa

Naša cenjena člana Andrej Pečjak in lepša polovica Jasna prijazno vabita vse člane društva na popoldansko srečanje jutri, v petek, 9.6. ob 16. uri na njunem domu v Češnjici pri Kropi.

Priložnost bomo izkoristili za neformalno druženje in debato o temah, ki se bodo spontano odpirale.

Se vidimo na Gorenjskem!

DM

8. junija 2017

Od Ljubljane preko Madžarske do Slovaške z električnim vozilom.

Nekje na Slovaškem

Zasebna in poslovna potovanja nas vodijo po različnih evropskih državah. Naključje je hotelo, da me je pot vodila preko Madžarske do Slovaške. Če pogledamo zemljevid in stopnjo razvitosti, je Madžarska s polnilnimi postajami precej slabše razvita kakor Slovenija. Razen v okolici Budimpešte, so hitre polnilne postaje redke.

Spletni naslovi, ki jih uporabljam za izračun poti so različni, vendar po aktualnosti informacij iz različnih virov, sem se odločil za: https://chargemap.com/map.

Dolžina poti 463 kilometrov je pomenila tudi dodatek v času, ki pomeni hitro ter pa občasno tudi manj hitro polnjenje. Optimizacija poti s postanki na hitrih polnilnicah je ključna. Zaradi hitrosti polnitve je včasih 13 minutni postanek na hitri polnilnici bolj optimalna rešitev kot 30 minutni. Upoštevati pa je potrebno tudi, da sem se na pot odpravili z Nissan Leafom, ki ima 24 kWh, kar pa pomeni več postankov na polnilnih postajah.

Celotna pot

Madžarska mesto Savar, DC Chademo kombinacija

Tepanje 50 kW polnjenje

Prvi postanek sem naredil po 97 kilometrih na hitri polnilni postaji Tepanje II. Gneča. Počakati sem moral 5 minut, da je hitro polnitev končal naš sosed z električnim vozilom BMW i3. Dopolnili sem manjkajočo energijo do zadnjega postanka v Sloveniji, ki je bil po prevoženih 62 kilometrih v Grabonošah.

Vreme na poti je bilo malce neugodno za električna vozila. 12 stopinj, občasen dež, … vse to v praksi zniža domet vozila za približno 5 procentov. Hitrost vožnje 100 km/h. Po mojem mnenju je to hitrost, optimalna za avtoceste, glede na domet vozila in porabo časa na polnilnih postajah.

Grabonoša

Postanek v Grabonošah, 22 minut ter račun za polnitev, 22 minut* 0,20€=4,40 €. Upravljalec polnilnih postaj nujno potrebuje konkurenco, sicer ob teh cenah ne bo razmaha električnih vozil.

Kritika je namenjena tudi kvaliteti talne označbe polnilnega mesta, barva odstopa.

Naslednji postanek je bil po 90 kilometrih na Madžarskem v kraju po imenu Zalaegerszeg. Hitra polnilna postaja v centru mesta je idealna. Brez prijave, brez problemov, v okolici polno zanimivosti, edino neznanje madžarščine predstavlja problem. Namig, »Google translate« na pametnem telefonu reši tudi takšne probleme. Zaradi hladnega in deževnega vremena sem se odločili, da je naslednji postanek po 93 kilometrih v mestu Sarvar. Polnilna postaja je sicer Type2, vendar obstaja rešitev tudi za takšno polnilno postajo. Prenosni 10 kW Chademo polnilec. Namesto dveh ur sem postanek skrajšal na 30 minut. Čisto nova perspektiva.

Naslednji postanek, po 50 kilometrih v mestu Töltéstava kot odmor za kosilo, zato ni bilo treba iskati hitre polnilne postaje, ampak sem ponovno uporabil prenosno Chademo polnilno postajo. Postajališče je sicer počivališče za voznike tovornjakov. Zanimivo je to, da ima polnilno postajo, hrana je dobra in tudi cene so ugodne.

To je bil tudi zadnji postanek na poti do Slovaške. Vreme na poti ni bilo najbolj ugodno, vendar se je to poznalo v malo večji povprečni porabi 12,8 kW na 100 kilometrov. Zanimivo, naslednji dan so se temperature dvignile na 23 stopinj in povprečna poraba na poti skozi Madžarsko proti Sloveniji se je znašala 11,8 kW na 100 kilometrov.

Danes je treba v deželah z slabše razvito infrastrukturo imeti s seboj tudi rešitve, ki nam omogočajo pospešeno polnjenje tudi na polnilnih postajah, ki nam tega ne omogočajo. Podobno velja tudi pri polnilnih postajah, ki s cenovno politiko odvračajo potnika z električnim vozilom, da uporabi njihovo polnilno infrastrukturo.

Zapisal
Ignac Završnik

V bližini Maribora

Zalaegerszeg, hitro 50 kW polnjenje

Madžarska ravnina

6. junija 2017

ECONOVA Rally mladosti

Zbor pred Križankam

Posvet pred začetkom

Vozila DEVS ekipe

Primož Lemež in ostali

Devs ekipa

Odšel v Ljubljano dopolnil tam na 100 %. Izpred Križank smo se odpeljali čez Krim (makadam) Rakitno do Cerknice in naprej do Postojne. Tam kosilo v Restavraciji zraven vhoda v postojnsko jamo. Po kosilu smo imeli še igro s pijanimi očali. Slalom peš med količki z žogico. Bilo je pestro. Nato nadaljevali po Čičariji do Hrvaške. Med etapo sem skočil na obisk k sorodnikom v Slum. Po časovni etapi odpeljali čez prehod Rakitovec proti Kopru. Parkirali v centru in odšli na plažo.

Tam smo klepetali jaz z Draganom Buličem( ki je živ) in Jernejem Venetom.

Da ne govorimo o pijačah in cateringu, njami njami rebrca kalamari itd. No na koncu šampanjec in torta. Nekdo je praznoval rojstni dan. Ta je tudi zmagal, ker je bil zadnji in dobil velik pokal. Drugi smo dobili makete fičkov. Brez polnjenja med Rallyem odšel domov. No, ker baterija ni in ni hotela biti prazna še do Nove Gorice 340 km brez polnjenj.

No moram omenit moje stroške za udeležbo, dobil majico in zaslužil 5 centov. Na kratko hrana in pijača zastonj, da o elektriki ne govorimo. Organizatorju vsa čast.

Hvala Primož, Anže Lemež in Katinka Rozman.

Zapisal
Marjan Božič

28. maja 2017

3. mednarodno srečanje društva za električna vozila Slovenije na Vrhniki

Naša srečanja so nastala iz potrebe po druženju isto mislečih ljudi. Vsekakor to ni omejeno zgolj na področje Slovenije. Tako je že prvo je postalo mednarodno, na tretjem pa smo se srečali ljubitelji z elektriko gnanih vozil iz Avstrije, Nemčije, Slovaške, Hrvaške in seveda Slovenije. Skupaj se je prijavilo 47 oseb, med potjo pa se nam je na različnih koncih pridružilo vsaj še 10 vozil.

Zbor v Sinji Gorici pri gasilskem domu je bil dogovorjen že pred požarom v podjetju Kemis. Prostora za zbor nismo zamenjali, ker so gasilci zagotovili, da je območje varno.

Že zjutraj pred osmo uro smo s pomočjo slovaških kolegov postavili prenosno 20 kW DC Chademo/CCS polnilnico. V naslednjih uri so se izmenjala vsa vozila s Chademo vmesnikom. Prenosna polnilna infrastruktura je nekaj, kar bo treba zagotoviti na vseh naših srečanjih. V kolono za odhod po krožni poti smo se postavili pred podjetjem Kemis. Simbolično dejanje, na eni strani ekološka katastrofa, na drugi strani pa vozila z ničelno emisijo. Sam prizor nepregledne kolone različnih električnih vozil z vseh koncev je tudi pogled v prihodnost, v čistejše oblike transporta.

Bevke

Pivovarna

Vrhnika

100 % električno vozilo

Odhod iz Bevk

Intervju

Na poti po barju nas je spremljala televizijska ekipa, ki je pripravljala prispevek za večerno informativno oddajo. Z nekaterimi našimi člani so opravili intervjuje na temo e-mobilnosti, povprašali so nas o naših dosedanjih izkušnjah, poteh, vzrokih za nakup električnega avtomobila.

Prvi postanek smo naredili v Bevkah, kjer smo s pomočjo prijaznega domačina Milana Selana ponovili zgodovino Ljubljanskega barja. Odhod proti Pristavi v tišini, saj drugače kot tako z električnimi vozili ne gre.

Na Pristavi smo se ustavili, pomalicali, napolnili vozila in poklepetali. Na obrazih udeležencev je bilo, kljub slabemu vremenu, zaznati dobro voljo. Saj slabega vremena za dobre ljudi ni.

Postanek pred Pristavo I

Postanek pred Pristavo II

Ob naslednjem postanku smo si ogledali razstavo Moja Ljubljanica in pivovarno Human Fish. Na koncu pa še festival kave na Vrhniki. Zaradi velika števila udeležencev smo se razdelili na tri skupine. Zanimivost razstave Moja Ljubljanica je 5200 staro leseno kolo z osjo, ki priča o človeški potrebi za mobilnostjo. Razvoj se danes nadaljuje z e-mobilnostjo, kaj bo se prinesla prihodnost pa bomo še videli.

Po ogledih na Vrhniki smo vožnjo zaključili v Starm malnu, kjer smo ponovno vzpostavili hitro polnilno postajo. Samoiniciativnost članov pri zagotovitvi pogojev za hitro DC polnjenje je presenetila tudi gosta iz Slovaške. Nagovor organizatorja, podelitev nagrad in pohval, vse to je vplivalo na enotnost članstva. Za isto mizo smo se zbrali vsi od pionirjev e-mobilnosti do čisto novih uporabnikov električnih vozil. Družijo nas cilji, zapisani v poslanstvu društva. Poslanstvo je ozaveščati, izobraževati vzpodbujati in podpirati državljane in skupnosti na področju
e-mobilnosti.

Pogostitev v organizaciji Turističnega društva Blagajana Vrhnika je bila odlična. Debate in ideje o novih projektih so nas družile pozno v noč. Eden izmed predlogov, ki je prišel iz samega članstva, je organizacija 4. mednarodnega srečanja društva za električna vozila Slovenije DEVS. Lokacija pa naj ostane še skrivnost.

Vtisi udeležencev so tisto, kar ostane, zato so takšna srečanja vsako leto bolj obiskana.

Statistika

51 električnih vozil, ki so se udeležili srečanja, predstavlja 10 % vseh registriranih vozil v Sloveniji. Če primerjamo delež s klasičnimi vozili, bi se zbralo 100.000 vozil.
Po prijavnicah sodeč imamo udeleženci skupaj prevoženih 3.185.629 kilometrov, kar je 79.6 krat okoli zemlje po obsegu ekvatorja.

Zapisal
Ignac Završnik

25. maja 2017

Dan, ki sem ga preživel kot »normalni« uporabnik električnega avta na slovenskih polnilnicah
Smartki na koncu Slovenije

Začenjam zgodbo o vožnji na srečanje Smartov, ki ga je organiziral »Crazy Smart« v Špičniku na Štajerskem, oddaljenem 175 km od naše »baze«. Vsi, ki nas poznate, pa tudi tisti, ki nas ne, veste, da imamo električni avto z dometom preko 600 km in še dva z dometom okrog 300 km, če ravno ne pretiravaš s hitrostjo na svtocesti. Ta vozni park, ki ga nadgrajujeta še dve električni vozili z dometom do 200 km in en BMW i3, katerega domet je odvisen od teže noge na pedalu za plin, si deli 5 voznikov in voznic po sistemu, da vsak vzame tak avto, ki mu je najbolj primeren glede na dolžino poti in potreben prostor (osebe in tovor).

Tako že nekaj let nismo odvisni od polnilne infrastrukture, polnimo v glavnem doma iz 100 kWh »storage« sistema, ki se podnevi napolni iz fotovoltaike, pri daljših vožnjah pa v kempih, penzionih, gostilnah in hotelih, kjer prenočimo.

Pa se je naredilo, da sva se z Majo odločila, da greva na srečanje Smartov z našim novim »Powerpikijem«, da lastnikom Smartov pokaževa, kaj je možno iz avta narediti, ko njihov bencinski trovaljnik »spusti dušo«. Powerpiki je predvsem močan, končna hitrost je elektronsko omejena na 160 km/h, pospešek je skoraj neomejen, kar je še ostalo prostora, pa smo napolnili z baterijami in polnilci. 24 kWh mu omogoča domet od 150 do 240 km, odvisno od tega, ali ga vozimo kot »Powerpiki« ali pa samo kot »Piki«. Skupna moč polnilcev je 15 kW, kar pomeni, da lahko avto skoraj napolnimo v eni uri, zadnjih 25% polnjenja namreč poteka počasneje, da se ne obremenjuje preveč celic.

Smarti v Mariboru

Vendar pa je pri tej vožnji nastopil en dodaten faktor, ki ga pri nas nismo vajeni, to je dejstvo, da akcijski radij Powerpikija nikakor ni 350 km in da bo vmes treba polniti. Ker srečanje Smartov ni srečanje električnih vozil, na točkah postankov ni bilo predvidenih električnih priključkov. Ostanejo torej javne polnilnice, tisti kamen spotike med rezličnnimi dobavitelji, upravljalci in uporabniki.

Vožnja do Maribora je potekala dokaj hitro z enim 20 minutnim postankom na postajališču Lopata, kjer so Smartarji pili kavo, Powerpiki pa poleg tega še elektriko. V Maribor smo prispeli ob 11h s stanjem baterije 45%, žal pa na Lentu, kjer smo »bivakirali« ni druge polnilnice kot hotelska. Ta pa ni odprtega tipa, ampak je treba na recepciji dobiti kartico ob plačilu 5 EUR /uro. Tudi to bi človek plačal, pa sta bili rezervirani parkirišči zasedeni z dvema dizelskima terencema. Pa se nisem dal, poklical sem Tea Bunto, ki mi je poveedal za ne zelo oddaljeno polnilnico Zavoda zadihaj pri železniški postaji. Tam se je Powerpiki polnil dobre pol ure s tremi fazami in maksimalno močjo 9 kW in čerpav polnilnica na prvi pogled ne deluje zelo »fancy«, pa zato zares DELUJE in to brez kartic, ključev in podobne navlake. Treba je le poklicati določeno številko, pa se zadeva aktivira in te preko SMS celo obvesti, če bi kdo avto izklopil ali bi zmanjkalo elektrike.

edina res delujoča polnilnica

Treba je bilo iti dalje proti 25 km oddaljenemu Špičniku v goricah ob avstrijski meji, kazalec je kazal ohrabrujočih 68 %. Dan smo preživeli na turistični kmetiji na vrhu hriba zasajenega z vinogradi, uživali ob domačih jedeh in kramljali o problemih Smarta in nabavi rezervnih delov pri »zlatarju« (Autocommerce). Ker so me opozorili, da je Petrol začel zaračunavati tisti svoj minimalni prispevek 20 centov na minuto in mi je računica pokazala, da bom za polnjenje porabil 12 €, kar je bistveno več, kot pa bi porabil za bencin ali nafto, sem se odločil, da bom polnil izven avtoceste, na črpalki v Slovenski Bistrici, ki ima manjšo priključno moč in naj bi bila brezplačna. Do tja sva z Majo prispela z dobrimi 30 % SOC, samo kaj, ko me je polnilnica vztrajno zavračala. Dobro, da nisem imel pri roki kladiva, ker bi verjetno razbil ekranček, ki me je vljudno pozival, naj približam Petrolovo kartico, potem je »identificiral«, potem vklopil in sekundo zatem izklopil. Postopek sem na vse možne načine ponovil (n+1) krat in po 15 minutah obupal, ko me je ekranček obvestil, da moje kartice ne more več identificirati.

nedelujoča polnilnica na Tepanju

Tako sva pot nadaljevala na Tepanje, pa naj stane, kolikor pač stane, sva pa iz previdnosti znižala avtocestno hitrost iz 130 na 100 km/h. Ravno, ko sva prispela tja, mi je »baza« od doma javila, da je postaja pokvarjena in naj grem naprej do Lopate. Na srečo ni vse tako črno, kot izgleda na prvi pogled in čeprav je barvasta ograja obveščala, da nekaj ne štima, sem Powerpikija priključil in glej čudo – AC polnjenje je delovalo. Malo naju je zjezilo, da poleg tega, da plačujemo 20 centov na minuto, plačamo še stranišče, ki je sicer brezplačno za lastnike Petrolove kartice, ampak ne »električne« temveč samo »fosilne«. Da se tudi na stranišču vidi, kakšna je Petrolova ljubezen do obnovljivih virov

Poleg tega sem na črpališču srečal še Avstrijko, ki je potožila, da Petrolove kartice nima, zato za vsako polnjenje plača 10 €, kolikor stane kartica na črpalki (največ, kar lahko napolni je 20 kWh, ker nikoli ne pride s povsem praznim avtom!). Po eni uporabi je kartica »prazna«, zgodilo se ji je celo to, da je po pomoti polnjenje prekinila, za ponovni zagon pa je potrebovala novo kartico za 10 €. Očitno tako vzpodbujamo turizem ljudi, ki so pripravljeni priti k nam z bolj ekološkimi vozili. Nasploh ta sistem po minutah ne »pije vode«, to je približno tako, kot če bi bencin zaračunavali po minutah polnjenja pri tem, da bi enim spuščali gorivo po kapljicah, drugim z večjo odprtino v tanku pa s curkom.

SOC v Kranju.
Polnila sva le 20 minut, da sva SOC spravila na 52% in sklenila nadaljevati pot do Kamnika, kjer je polnilna postaja postavljena v bližini slaščičarne in pekarne, ki sta odprti tudi v soboto popoldan, stranišče pa je brezplačno. Ta del poti sva vozila »po pameti« , po avtocesti z dobrimi 100 km/h, po navadni pa toliko, da nisva ovirala drugih vozil. V Kamniku sva veselo priklopila, samo na žalost sta delali le dve fazi tako, da je avto polnil le enofazno s 3 kW. Kupila sva kruh in tortice ter nadaljevala pot proti domu z željo po postavljanju novih meja v dometu Powerpikija, na eno fazo sva v tem času pridobila le 1%. V Kranju je števec padel na 2%, Powerpiki pa je še veselo vozil, tudi stanje celic ni bilo zaskrbljujoče. Kakih 10 km pred domom je SOC padel na 0%, ampak to naju ni motilo, brez problemov sva zmogla tudi zadnjih 120 m višinske razlike do »baze«.

Tako sva tega dne 13.maja ugotovila vsaj nekaj dejstev:
1. Powerpiki pri pametni vožnji zmore preko 250 km ne da bi oviral promet ali vozil v senci tovornjakov, žal očitno ne vozim vedno »pametno«. Če bi, bi morda z Metronom že presegel prejšnje rekorde J
2. Junaki ste vsi tisti, ki se z avtomobili z dometom krajšim od poti tistega dne upate spustiti v rusko ruleto z javnimi polnilnicami
3. Vse te polnilnice s karticami in neko strašno »pametjo« so za nas uporabnike en navaden »bull…t« in stran metanje javnega denarja. Rabimo enostavne, poceni in DELUJOČE polnilnice, ki bodo pripomogle k širjenju električne mobilnosti, ne pa odvračale potencialnih kupcev elketričnih vozil od nakupa.
4. Če daš za javni denar kupljene polnilnice v upravljanje nekomu, ki živi od fosilnih goriv, je to tako, kot če bi dal čuvati ovce volkovom…
Zapisal
Andrej Pečjak
22. maja 2017
Test Renault ZOE 40 kWh

Najprej testiral polnjenje na šuko. Z prenosno doma narejeno postajo dosegel 6,6 kW (32A) polnjenja na eni fazi. Doseg vozila kazal 270 km. Nastavil števec na nulo ter se pripeljal 120 km po avtocesti do Vrhpolja a glede na prikaz preostalih km bi se lahko vrnil nazaj. Vendar sem imel namen testirat polnjenja in porabo. Večina po avtocesti brez ECO načina in klimo z normalno vožnjo. Iz Vrhpolja odšel v Novo Gorico in nazaj do Ajdovščine. Tam sem prav pogrešal polnjenje. Priklopil sem da vidim, če je to 22 kW. Pustil par minut in napolnil 3 kW/h. Energije je bilo še za 200 km

Nato odšel po avtocesti proti Strunjanu. Rebernice proti Razdrtemu so pobrale svoj davek. Vendar se je stvar proti Kopru normalizirala. Ko sem prispel v Strunjan je bil domet še vedno 75 km. Odšli z prijateljem do Izole napolnit nas s pivo in avto z elektriko. Na hitro spili pivo in odšli do avtomobila bil je 66% napolnjen in kazal 200 km dosega. Odpeljal prijatelja nazaj v Strunjan, ter odšel po avtocesti do Ajdovščine. Spet davek klanca v Razdrtem 90 km dosega. V Ajdovščini pa nazaj z regeneracijo 110 km. Priklopil avto na polnilno postajo. Jaz pa v pekarno po pizzo, ter na hitro pojedel. Avto se je ta čas napolnil na 180 km dosega.

Odpeljal avto nazaj čez Kalce. Zopet davek klanca domet padel na 120 km. Do Vrhnike pa zopet narasel na 130 km. Iz Vrhnike še 70 km. Ko sem vrnil vozilo je bilo še vedno energije za 75 km ali 32% baterije Skupna dolžina 450 km poraba pod 14 kW/h.

Plusi:
Udobna in lahkotna vožnja.
Doseg vozila realno 270 km.
Presenečeni nad polnjenjem.
Realni prikaz dosega vozila.
Zelo varčna klima.

Minusi:
Cviljenje in pihanje ventilatorja pri polnjenju.
Med vožnjo prisoten rahel pisk visoke frekvence tudi pri zaviranju.
V prtljažniku pri dvigu obloge se lahko urežete ob pločevino.
Končni vtis Pozitiven imel bi tak avto takoj. Ako bi bil rahlo cenejši.Zapisal
Marjan Božič

18. maja 2017