Janez Jalen nam je s svojo trilogijo Bobri želel približati bogato preteklost osrednje državne kotline, ki je v sodobnosti dobila ljubkovalno ime Žabarija. Istoimenska mala živa bitja so nam zanimiva ne le po medprstnih kožicah, pač pa po dvojnem življenju, s katerim se pogosto ukvarjajo tudi sodobni filmski ustvarjalci v vohunskih trilerjih. Od boga pozabljena Bistra nam skriva v svojih močvirskih nedrjih podobne nepozabne zgodbe.

Neolitski mojster najstarejšega kolesa na svetu, izdelanega le lučaj od Bistre, si gotovo ni mislil, da bo njegova mojstrovina 5200 let kasneje pritegnila pozornost množice ustvarjalcev sodobne zgodovine. Na praznik nostalgičnih konzervativcev se odvija strokovno srečanje e-mobilnosti z javno razpravo v organizaciji društva DeMS. Pogled na parkirišče med gostiščem in Tehniškim muzejem Slovenije brez emisij je v čistem sozvočju z imenom kraja samega.

Panel

Po uvodnih formalnostih oziroma nagovorih vrhniškega podžupana, direktorice Tehniškega muzeja Slovenije in predsednika DeMS je pobudo prevzela moderatorka, ki je udeležence javne razprave izzvala z različnimi vprašanji, s katerimi se soočajo prebivalstvo in predvsem ponudniki storitev. Nanizali so nekaj ugotovitev:

• Ministrstva spodbujajo lokalne skupnosti, da v OPN opredelijo površine za javno infrastrukturo, namenjeno e-mobilnosti.
• Ponudniki polnilne infrastrukture se soočajo z izzivi plug&charge, nekateri bolj, drugi manj uspešno.
• Javni prevoz zunaj mest se sooča s pomanjkljivo polnilno infrastrukturo.
• Elektrifikacija ima izziv zagotavljanja ustrezne moči in ne prenosa same energije.
• Ostaja osnovni izziv človeškega faktorja pri umeščanju v prostor.

Človeški faktor nas tu spomni na tragikomedijo Samuela Becketta Čakajoč Godota, ali kot se je nekdo pošalil, je le še vprašanje časa, kdaj bo v Sloveniji ustanovljeno društvo za zaščito fosilnih goriv. Sicer pa se je v nabito polni dvorani našel prostor tudi za marketinške dejavnosti pokroviteljev dogodka, udeleženci pa so se podružili ob pijači in prigrizkih.

Z velikim veseljem se z Andrejo vsako leto udeleživa dogodkov, ki jih organizira DeMS. Spet in spet me razveseli pogled na parkirišče, kjer so skoraj vsi avtomobili »elektriki«.

Pa izbira lokacije. Letošnja izbira je bila še posebej pomenljiva zaradi elektro- in mobilne zbirke TMS. Hec je, da kratica TMS ne pomeni le Tehniški muzej Slovenije, temveč predvsem nam, ki smo malo bliže nevroznanosti, prikliče v spomin metodo transkranialne magnetne stimulacije, s katero v nevroznanosti klinično in raziskovalno z usmerjenimi pulzi magnetnega polja na točno določen predel možganov in pod točno določenim kotom magnetne tuljave vplivajo na dvig kognitivnih sposobnosti postkovidnih možganov ali pa se ta metoda uporablja za zdravljenje določenih tipov depresije.

Kaj je bilo letos fino na srečanju? Posamezniki, ki so bili na prejšnjih srečanjih fizično ločeni od dvorane (na razstavnih prostorih), kjer so bila predavanja, so letos bili kar v dvorani in so jih lahko neposredno poslušali.

Vsaj po občutku je bilo letos tudi več udeležencev. Predvsem pa so bila predavanja in pogovori še posebej zanimivi.

Letos sem prvič slišal/a od predstavnikov države in velikih/državnih podjetij nekaj konkretnega.

Meni je bilo ljubo poslušati, kako se je razvijalo podjetje EV polnilnice. Še posebej anekdota, kako se je predhodna interpretacija, da obračunava DDV po 22-odstotni stopnji, hitro premaknila k znižanemu DDV z vstopom MOON-a na trg.

Drugi sklop predavanj je z gosti iz Norveške, Nizozemske, Madžarske in Avstrije prinesel zelo zanimiv pogled na stanje elektromobilnosti v teh državah. Skandinavija, Beneluks in srednja Evropa. Dober izbor. Po eni strani vsaka država s svojimi specifičnostmi; po drugi strani pa smo vsi v istem čolnu, ki ga nosi h koncu sveta (vsaj takšnega sveta, kot ga poznamo sedaj).

Mislim, da se je vsem najbolj vtisnil v spomin g. Christian Peter iz Avstrije. Zelo iskriv nastop in predvsem njegov prikaz cenovne elastičnosti posameznih modelov EV. Kot bi rekel moj prijatelj: to bo še zanimivo.

Ogled muzeja pa je (vsaj meni) ponovno priklical tole misel: kako, hudiča, lahko karkoli rečem o prihodnosti, če pa ne poznam preteklosti. Brez historične refleksije smo tako rekoč mrtvi.