DEMS gre povsod, Pod Švedskim soncem
Na sever smo se že odpravljali, vendar smo običajno za pot uporabili vozilo z večjo baterijo in hitrejšim polnjenjem baterije. Npr. https://demssi.live/2-282-kilometrov-do-osla/ Odločitev za malo električno vozilo Škoda Citigo iV z majhno neto baterijo 32,3 kWh je dozorela na podlagi izjave, da s tako majhnim vozilom pač ne moreš na dolge poti. Uporabno je zgolj za mestne vožnje. Seveda temu ni tako, ker tudi pot do Slovaške ali Švice ni problem.
Na pot sva se odpravila Boštjan Završnik in jaz Ignac Završnik. Čeprav se isto piševa, nisva v sorodu. Naju pa druži skupen interes glede e-mobilnosti. Osebno sem odpeljal nekaj več kilometrov, ker sem moral iz Ljubljane do Ptuja, tam pa se mi je pridružil še Boštjan. Uradni start je bil na počivališču Dobrenje pri 50 kW DC polnilni postaji. Pred časom se nam je želelo priključiti še nekaj ekip, vendar sva na koncu ostala sama. Morda bo drugače na daljši poti, ki jo načrtujemo za naslednje leto.
Za spremljanje v živo smo uporabili dodaten GPS v vozilu in aplikacijo Ruhavik. Da naju budno spremljajo, sva ugotovila iz komentarjev in čestitk ob prečkanju Švedske meje. Start je bil ob 9.20 na počivališču Dobrenje pri 50 kW polnilni postaji. Še spominska fotografija polnjenja in jutranja kava v bližnjem KFC. Vreme toplo in sončno.
Naslednji postanek je bil planiran v avstrijskem kraju Trofaiach natanko po 120 kilometrih avtoceste. Pri pregledu spletne strani www.goingelectric.de sva opazila brezplačno DC polnilno postajo, zato sva se seveda odločila obiskati to lokacijo. Zanimivo, postavil jo je naš član DeMSa iz Slovaške, Martin Demin.
Ko sva se s pomočjo navigacije približevala želeni DC polnilnici, ki sva jo našla na aplikaciji, sva imela težavo, saj je nisva takoj našla. Ni bilo možno določiti mikrolokacije. Zato sva se malo vozila po mestu in spraševala domačine. Ko sva končno našla DC polnilnico, sva pa ugotovila, da aktivacija ne deluje brez določene kartice. Izvedela sva, da imajo kartico v mestnem turističnem uradu – ok, greva tja.
Po obisku na turističnem uradu izveva, da imajo kartico v podjetju, oddaljenem 100 metrov od polnilne postaje. Ponovni premik do tega podjetja in kartica je v naših rokah. Aktivirava in končno polniva. Pot do aktivacijske kartice je zgodba zase. Za širšo uporabo pri običajnih uporabnikih se ne bi smeli iti takšnih skrivalnic. In še to, da lahko do kartice prideš zgolj v delovnem času podjetja. Prvo polnjenje torej brezplačno, če odštejemo tisto na počivališču Dobrenje. Sledilci najine poti so se čudili, kaj kroživa po mestu in okolici, midva pa sva zgolj iskala kartico za aktivacijo.
Naslednji cilj in nova možnost za brezplačno polnjenje: Lidl, Linzer Str. 45, 4780 Schärding Vorstadt, Avstrija oddaljen 221 kilometrov od kraja Trofaiach. Zapisi v komentarjih so omenjali nedelujočo polnilno postajo vendar je bila sreča na strani drznih. To je bila tudi zadnja možnost za brezplačno polnjenje v Avstriji. Na polnilno postajo sva prispela ob 15.03 in vozilo priključila. Deluje. Ob tem sva preverila še statistične podatke o dosedanji vožnji. Prevozila 370 kilometrov, čas potovanja 5:05 h, povprečna hitrost 73 km/h in poraba 9,5 kWh/100 km. Se pravi varčna vožnja v toplem vremenu za električno vozilo. Ob tem sva spremljala tudi temperaturo baterije, ki je imela na začetku polnjenja 34,58 stopinj, po 30 minutah pa je narasla na 43,66 stopinj in posledično se je kasneje zmanjšala hitrost polnjenja. V 30 minutah je prenesel za 15,09 kWh energije, kar pomeni povprečno moč polnjenja 30,18 kW. Po končanem polnjenju se odpraviva v Nemčijo. Obmejna kontrola sicer obstaja, vendar niso pregledovali nikogar.
Po prevoženih 138 kilometrih sva naredila prvi postanek v Nemčiji, Aldi-Sud, Johann-Hösl-Straße 1, Regensburg. Prispela sva s 13 % in napolnila do 61 %. Problem pa je nastal s hitrostjo polnjenja, saj se je zaradi prevelike temperature baterije hitrost polnjenja upočasnila do te mere, da sva se morala z 61 % odpeljati naprej. V času polnjenja sva obiskala še bližnje trgovce z vozili. Nekaj električnih vozil sicer imajo v ponudbi, vendar je vse skupaj še na začetku prehoda.
Za naslednji postanek sva skušala ujeti še zadnjo odprto brezplačno polnilno postajo. Takšne polnilne postaje običajno delujejo zgolj v času obratovanja trgovine. Cilj Karl-Büttner-Ring 11, Röthenbach an der Pegnitz 91207, Nürnberger Land doseževa ob 19.31. Vendar je polnilnica zasedena z električnim avtom Dacia Spring. Počakala sva lastnika, vendar je ob 99 % napolnjenosti trdil, da mora še polniti. Ob malce nejevoljenem lastniku Dacie Spring nama je le uspelo priklopiti vozilo. Ob točno 20.00 pa izklop polnilne postaje. Očitno programska funkcija, ki deluje. Kot zanimivost, kasneje smo v Ikei naleteli na polnilno postajo, ki je izven delovnega časa fizično zaklenjena in tako onemogoča polnjenje.
Ob tem pa morava omeniti še to, da nekateri uporabniki električnih vozil nimajo razumevanja za probleme drugih, vendar sva na poti nazaj srečala v okolici Berlina tudi prijaznega uporabnika, kjer nama je odstopil polnilno postajo za 10 minut. Ljudje smo si različni.
Naslednji cilj je bil oddaljen 100 kilometrov, August-Horch-Straße 12, Münchberg 95213, Hof, Germany. Prvotni cilj je bila brezplačna polnilna postaja Kaufland v centru mesta, vendar sva ob obisku spoznala, da izven delovnega časa polnilna postaja ne obratuje. Med vožnjo iz mesta do Allego polnilne postaje naju je ustavila tudi policija. Ob čudenju policistov, preverjanju dokumentov in najini zgodbi so se odločili, da nas za vsak primer pospremijo do bližnje polnilne postaje. Tam sva prispela z ocenjenim dometom 7 kilometrov. Manj nisva imela nikoli. Prav tako je bila to prva plačljiva polnilna postaja. Shell Recharge pa je bila kartica, ki je sprožila polnjenje. Cena 0,64 €/kWh pa ni ravno poceni. Ob tem pa sva naletela na delo na cesti, obvoze, zastoje ipd. Vse to nama je časovno podaljšalo pot in hkrati zniževalo povprečno hitrost vožnje.
Zaradi visoke temperature baterije, ki se je učinkovito polnila zgolj do 60 %, sva morala skoke med polnilnimi postajami prilagoditi trenutnemu položaju. Iz tega razloga je bil naslednji cilj oddaljen 111 kilometrov. Eisenberger Straße, Osterfeld 06722, Burgenlandkreis. Klasičen “Autohof”, tri ultra hitre polnilne postaje,dve nista delali, ena pa takoj ob prvem poskusu “vrže ven”. Ponovimo vajo in na srečo polnjenje deluje. Ta polnilnica ni bila brezplačna.
Ker je bila Boštjanova ideja ta, da na poti iščeva predvsem brezplačne polnilnice, sva bila stalno na preži za njimi. Naslednjo polnilnico sva po 107 kilometrih tako uspela najti in avto brezplačno polnila Kalistraße, Bernburg (Saale) 06406, Salzlandkreis. Brez prijave, po sistemu “priključi in polni”. Financirano s strani mestne občine. Ob tem pa še statistični pogled na Škoda aplikacijo. Prevoženih 932 kilometrov, čas potovanja 13:34 h, povprečna hitrost 69 km/h in poraba 10,1 kWh/100 km.
Dela na cesti in obvoz sva izkoristila za postanek na počivališču Aral v Ingersleben. Polnilna postaja z močjo 300 kW presega zmožnosti Škode za 10x. Vendar polni brez problema.
Naslednji postanek je bil planiran v bližini Hannovra na Ikea polnilni postaji. Za čuda imajo izven delovnega časa polnilno postajo fizično zaklenjeno. Zaklenjena je varnostna tipka za izklop. Pa nič, gremo naprej. V bližini obstaja REWE, K113, Isernhagen 30916, Hannover. Polniva brez problema, tukaj očitno ne izklapljajo.
Naslednji cilj je bil malce bolj oddaljen, in sicer 133 kilometrov iz Hannovra. Lidl Georg-Wilhelm-Straße 139, Wilhelmsburg 21107, Hamburg. V bližini velikih mest je tudi veliko električnih vozil in takšna mesta so precej zasedena. Zato sva morala počakati na Teslo Model 3, ki se je polnila in šele nato sva priključila vozilo. V vmesnem času pa je bil čas za zajtrk, kupljen v Lidlu.
Sedaj pa naju je čakal samo še trajekt in pot preko Danske. Zaradi preteklih izkušenj sva se odločila, da bova “do-polnila” malo prej, in sicer v kraju Sundweg 107, Heiligenhafen 23774, Ostholstein. Bila sva deležna občudovanja od lastnika električnega vozila, ki ni mogel verjeti, od kod prihaja. Njegova beseda, ki pove bistvo: »Respect!« V vmesnem času sva obiskala še bližnjo kavarno, kjer sva videla, kako poteka preverjanje pogojev PCT tam. Ti postopki so malo drugačni. Prvo se moraš preko kode QR prijaviti z imenom in priimkom, nato vstopiti, zopet pokazati svojo QR kodo, da izpolnjuješ pogoje PCT, in šele nato se lahko usedeš, snameš masko in spiješ kavo. Če ne veš, si malce presenečen nad vsemi omejitvami, ki so v primerjavi s Slovenijo strožji.
V trajektnem pristanišču Puttgarden je poleg prodajalne z alkoholnimi pijačami tudi brezplačna polnilna postaja. Zaradi cen alkohola na Danskem in Švedskem je to oblegana točka za Skandinavce. Na Švedskem imajo pravilo, da lahko natovoriš vozilo z neomejeno količino alkohola, vendar ne smeš presegati, dovoljene obremenitev vozila. Pa si predstavljajte, koliko piva je to za žejne Švede, če imate, dovoljeno obremenitev še za 300 kilogramov. Midva nisva obiskala prodajalne z alkoholnimi pijačami, ampak sva zgolj preizkusila polnilno postajo na naslovu An der Mole, Fehmarn 23769, Ostholstein. Po principu “priključi in polni”, seveda.
Vstop na trajekt in mirna ter kratka vožnja. Ob 13.33 sva prispela na E 47, 4970 Rødbyhavn, Sjælland, Denmark. Običajna kontrola dokumentov, nikogar ne zanimajo pogoji PCT za vstop. Očitno je res, da na Danskem ukrepov ni več. Vreme pa se je spremenilo. Tu je bilo deževno in vetrovno, kar je seveda vplivalo tudi na porabo in domet vozila. Postanek na polnilni postaji Grønsundvej, Sjælland, Denmark sicer ni bil potreben, vendar je nastala ena izmed lepših fotografij s poti.
Na Danskem naju je čakal še zadnji postanek pred glavnim mestom Kopenhagen, in sicer polnilna postaja Karlslunde Rasteplads, Sjælland. Tukaj sva srečala tudi novopečenega lastnika Ford Mustang Mach-E, ki se je seznanjal z različnimi načini aktivacije. Najprej je poskusil s kreditno kartico – ni delovalo. V drugo je poskusil z RFID kartico – ni delovalo. Skratka, ni več vedel, v čemu je težava. Svetovala sva mu, da lahko za aktivacijo uporabi tudi EasyPark aplikacijo. Bil je izjemno vesel saj se je polnilna postaja aktivirala. Preprosta delujoča polnilna postaja je pogoj za splošno vpeljavo emobilnosti, drugače se bodo uporabniki naveličali stalnih stresov pred polnilnimi postajami ali pa bodo uporabljali zgolj Tesle, kjer teh stresov ni.
Prehod Øresundski mostu med Dansko in Švedsko je vedno znova impresiven. Prve čestitke za prihod na Švedsko ob 16.45 ravno po prehodu meje. Obmejna kontrola je bila klasično skandinavska. Preverjali so samo osebne dokumente in nič PCT pogojev. Se pravi, brez težav.
Še malo in prispela sva do mesta Malmo! Prevozila sva 1607 kilometrov, povprečna poraba je bila 10,9 kWh/100 km in za plačljive polnilnice sva skupno porabila 38 €. Za preostala polnjenja pa sva uporabljala brezplačne polnilne postaje.
Malmö
V Malmu sva malce naokoli preverila še njihovo polnilno infrastrukturo in načine aktivacije ter ali je polnjenje plačljivo ali brezplačno. V bližini kraja bivanja je bil nakupovalni center, ki ima preko 20 polnilnih postaj po sistemu “priključi in polni” s časovno omejitvijo parkiranja. Podobno velja tudi tudi na drugih lokacijah. Ogromno je polnilnih postaj, ki omogočajo počasno brezplačno polnjenje obiskovalcem nakupovalnega centra. Morda bo to pozitivna zgodba za slovenske nakupovalne centre, kjer bi lahko skopirali Švedski pristop.
Obstajajo tudi hitre polnilne postaje, nekatere so bile plačljive, druge pa brezplačne. Ob obisku ene izmed lokacij, smo imeli možnost spremljati običajne prizore na delno delujoči polnilni infrastrukturi. Ena je bila na servisu, druge pa tudi s podporo osebja na bencinskem servisu ni bilo možno aktivirati.
Pa še ena značilnost Švedske, ki jo spoznaš ob obisku notranjih prostorov ter restavracij in podobno. V Sloveniji običajno nosim zaščitno masko v desnem žepu, v levem pa potrdilo o PCT pogoju. Se pravi, ob vstopu sem pripravljen na vse mogoče PCT izzive. Jasno tako sem bil pripravljen tudi za Švedsko. Tukaj pa šok, nikjer pogojev, nikjer mask, nič. Do konca meseca bodo na Švedskem odpravili vse ukrepe. Meni se zdi, da jih že sedaj nimajo več.
Ob vrnitvi se je ta sprememba obnašanja ljudi dobro videla na trajektu. Na Švedskem smo vsi vstopili na trajekt brez zaščitnih mask, ob izstopu iz trajekta v Nemčiji so jih nosili vsi. Druga država drugačna pravila, vendar isti ljudje.
Zapisal: Ignac Završnik
